Rado ni dočakal izida svoje prve zgoščenke, skladbe so posvetili njemu

Skupina Pomladni dan prihaja iz doline reke Idrijce, Modreja in Tolmina. Članice in člani so potomke in potomci ljudskih pevcev in godcev, v njihovih žilah se pretaka tudi puntarska kri. Pevke in inštrumentalisti srčno ljubijo svoje z gozdovi zaraščene grape, strme senožeti, neukročene studence in potoke, reko Idrijco s pritoki.

»Glasba je ljudstvu v preteklosti vselej dajala dodatno moč, da je preživelo čase potujčevanja in se ohranilo tudi v teh odročnih krajih. Petje v zborih, srečevanja na plesih z domačimi muzikanti in druženja ob delu so v srca domačinov zaklenila ljubezen do lepega. Ljubezen do domačega, ljubezen do slovenskega jezika, do svojih krajev, do ljudi in njihovih običajev,« pravi Milan Jež, ob žal že pokojnem Radovanu Kovačiču - Radu ustanovni član skupine.

Prijateljujejo vse življenje

Članice in člani skupine Pomladni dan prijateljujejo vse življenje. V mladih letih so nekateri skupaj igrali v raznih zasedbah, v zrelih letih so se njihove poti razšle na vse strani sveta, pred 10 leti pa sta se Jež, ki je urejal in vodil radijske in televizijske oddaje ter o glasbi pisal za časopise, in harmonikar Kovačič znova srečala in sklenila, da obudita spomine na glasbena leta.

Zraven sta povabila glasbene prijatelje Bogdana Kosmača - Macka, ki je poučeval harmoniko na glasbeni šoli in bil zborovodja, Sonjo Ozebek in Tatjano Golja, ki sta peli v zborih, pridružila pa sta se jim še Mirjam Klinkon in Teodor Čujec - Tedi.

»V dolini Idrijce, v grapah in na planotah ob njej je že v zraku in vodi čutiti okus po glasbi, petju, veselju do življenja. V jami Divje babe so odkrili domnevno najstarejši glasbeni inštrument na svetu, ki naj bi ga izdelal in uporabljal neandertalec. Raziskave potrjujejo, da se naša populacija lahko pohvali tudi z delčkom podedovane genske zasnove muzikanta iz Divjih bab,« razloži Jež.

Skupina Pomladni dan glasbe ne predalčka, temveč izvaja vse zvrsti, ustvarjajo pa tudi lastno, v kateri opevajo Idrijco, Sočo, domače grape in senožeti, segajo pa tudi prek meja doline, občudujejo Solkanski kamniti most, se veselijo radodarnih briških gričev in se spominjajo mladosti.

Pomoč zunanjih sodelavcev

Pesmi so člani ustvarjali z zunanjimi sodelavci, pri tem so jim pomagali prijatelji skladatelji Andrej Plesničar, Toni Sotošek, Janez Goršič, Brane Klavžar in Zarjan Kocina, vsa besedila so delo Milana Ježa. Slednji pravi, da so z izidom zgoščenke z naslovom Najlepše zares je pri nas, ki jo bodo danes predstavili v kulturnem domu v Dolenji Trebuši, svojim ljudem vrnili delček tistega, kar so nekoč prejeli od njih.

Žal soustanovni član Rado Kovačič izida ni dočakal, brez njega so morali posneti zadnje tri skladbe: Soča, Majnice in Grafaua wada. So pa zato prav vse skladbe posvetili Kovačiču, ki ga je nadomestil mentor skupine Zarjan Kocina. Muzikologinja Martina Kocina je ob izidu zgoščenke polaskala članom skupine, da glasba, ki jo izvajajo, predstavlja pomemben kamenček v mozaiku ohranjanja naše glasbene kulture in tradicije.