AMBASADOR LJUBEZNI
Ni nostalgik
Pevec Neno Belan se redko spomni na skupino Đavoli. S sedanjostjo je zelo zadovoljen.
Odpri galerijo
Na odru mu še vedno ne zmanjka energije.
Čeprav je s svojo skupino Đavoli, ki je bila nekoč ena najuspešnejših hrvaških zasedb, nizal hit za hitom, se Neno Belan le redko razneži ob spominih. Ko pa se, ga kar odnese.
Niso vsi tako bleščeči, a so ravno zato še bolj posebni. Nekoč so s kombijem obtičali nekje v hribih, ki jih je prekrivala debela snežna odeja, mučili so se s popravilom, medtem pa je okoli njih krožila medvedka in obupano iskala mladiče. Spet drugič so imeli nastop v nekem lokalnem kulturnem domu, a zaradi napake organizatorja nihče ni prišel, niti organizator, tako da so Đavoli igrali pred popolnoma prazno dvorano, malce sebi v čast.
Nič čudnega, da je bila Belanova mama povsem iz sebe, ko ji je sin povedal, da se bo kljub končani fakulteti ukvarjal z glasbo. Zanjo je bilo to prvovrstno hazarderstvo. »Upala je, da bom prišel k pameti in zaživel kariero gospoda inženirja, namesto da bi udarjal po kitari in spal v razmajanih kombijih, a je danes srečna, da ni tako, čeprav včasih z nostalgijo pogleda diplomo, ki se praši na polici,« pripoveduje Neno.
Bili so časi, ko so se mladi zaljubljali ob zvokih njegovih pesmi, pa tudi ženili. »Ostani uz mene in Pričaj mi o ljubavi sta bili pesmi, ki so ju fantje peli dekletom na zabavah, plažah, pa tudi sam jih še vedno pojem vsem,« pravi Belan. »Vsem pojem o ljubezni, zmeraj sem bil njen veliki ambasador. Moja vera v močna čustva ne bo nikoli izginila, vedno bom zagovarjal ljubezen v pesmih, v odnosih in življenju, kdo pa bo ostal ob meni, bo pokazalo življenje. Ni me strah. Sopotnike privlačimo s svojo osebnostjo in sposobnostjo, koliko lahko damo drugemu. Trenutno sem v zelo dobri družbi, sploh se ne pritožujem.«
Čeprav je čustven, pa ga nekoliko manj ganeta pesmi Bambina in Dugo toplo ljeto, čeprav ju še vedno pogosto izvaja, saj so vse del njegovih misli, kot njegov dobri duh. Včasih jih malo spremeni, aranžira v glavi, se pogovarja z njimi, preden jih da na seznam za koncert. Večinoma so nežne in ljubezenske, ampak kljub temu ne misli, da je zadnji romantik svojega časa.
»V vsakodnevnem življenju, ko se ne ukvarjam z glasbo, sem zelo praktičen in prizemljen. Prijatelji mi pravijo, da v sebi nosim dalmatinsko ironijo, flegmatičnost in humor, včasih celo sarkazem. Mogoče imajo celo prav. Rad rečem, da so vse moje pesmi moja zasebna čustvena avtobiografija, saj gre za osebne zgodbe in izkušnje, pogosto predelane, hkrati pa dopolnjene s tujimi zgodbami in mojim razmišljanjem o življenju. So moj življenjski mozaik. Ne vem, ali je to, kar sem ustvaril, genialno, meni je lepo. Ljudem, ki imajo radi moje pesmi, je tudi lepo, in to je dovolj.«
Niso vsi tako bleščeči, a so ravno zato še bolj posebni. Nekoč so s kombijem obtičali nekje v hribih, ki jih je prekrivala debela snežna odeja, mučili so se s popravilom, medtem pa je okoli njih krožila medvedka in obupano iskala mladiče. Spet drugič so imeli nastop v nekem lokalnem kulturnem domu, a zaradi napake organizatorja nihče ni prišel, niti organizator, tako da so Đavoli igrali pred popolnoma prazno dvorano, malce sebi v čast.
Nastop s skupino Fuimens.
Nič čudnega, da je bila Belanova mama povsem iz sebe, ko ji je sin povedal, da se bo kljub končani fakulteti ukvarjal z glasbo. Zanjo je bilo to prvovrstno hazarderstvo. »Upala je, da bom prišel k pameti in zaživel kariero gospoda inženirja, namesto da bi udarjal po kitari in spal v razmajanih kombijih, a je danes srečna, da ni tako, čeprav včasih z nostalgijo pogleda diplomo, ki se praši na polici,« pripoveduje Neno.
Neno je prijatelj naše pevke Alye.
Bili so časi, ko so se mladi zaljubljali ob zvokih njegovih pesmi, pa tudi ženili. »Ostani uz mene in Pričaj mi o ljubavi sta bili pesmi, ki so ju fantje peli dekletom na zabavah, plažah, pa tudi sam jih še vedno pojem vsem,« pravi Belan. »Vsem pojem o ljubezni, zmeraj sem bil njen veliki ambasador. Moja vera v močna čustva ne bo nikoli izginila, vedno bom zagovarjal ljubezen v pesmih, v odnosih in življenju, kdo pa bo ostal ob meni, bo pokazalo življenje. Ni me strah. Sopotnike privlačimo s svojo osebnostjo in sposobnostjo, koliko lahko damo drugemu. Trenutno sem v zelo dobri družbi, sploh se ne pritožujem.«
Pravi, da je zasebno trenutno v dobri družbi.
Čeprav je čustven, pa ga nekoliko manj ganeta pesmi Bambina in Dugo toplo ljeto, čeprav ju še vedno pogosto izvaja, saj so vse del njegovih misli, kot njegov dobri duh. Včasih jih malo spremeni, aranžira v glavi, se pogovarja z njimi, preden jih da na seznam za koncert. Večinoma so nežne in ljubezenske, ampak kljub temu ne misli, da je zadnji romantik svojega časa.
»V vsakodnevnem življenju, ko se ne ukvarjam z glasbo, sem zelo praktičen in prizemljen. Prijatelji mi pravijo, da v sebi nosim dalmatinsko ironijo, flegmatičnost in humor, včasih celo sarkazem. Mogoče imajo celo prav. Rad rečem, da so vse moje pesmi moja zasebna čustvena avtobiografija, saj gre za osebne zgodbe in izkušnje, pogosto predelane, hkrati pa dopolnjene s tujimi zgodbami in mojim razmišljanjem o življenju. So moj življenjski mozaik. Ne vem, ali je to, kar sem ustvaril, genialno, meni je lepo. Ljudem, ki imajo radi moje pesmi, je tudi lepo, in to je dovolj.«
