Nikdar nisi na koncu

Na mednarodnem prizorišču je znan kot multiinštrumentalist, skladatelj, aranžer in producent različnih glasbenih žanrov, predvsem jazzovske in popularne glasbe. V New Yorku je živel svoje sanje, ki so ga pripeljale do največjih imen svetovnega jazza. »New York vedno bolj pogrešam. Vendarle je to moj dom zadnjih pet let. Pogrešam utrip mesta, kreativne ljudi in drugo. Ampak tudi v Sloveniji je zelo lepo,« mi Marko Črnčec zaupa v telefonskem pogovoru.

»Marca sem moral med evropsko turnejo odpovedati 26 koncertov. In namesto da bi šel v New York, sem moral domov v Slovenijo. Nato se je v Slovenijo vrnila tudi moja žena in od takrat sva tu. Doma se dobro počutiva in glede na globalne razmere se tudi nisva vrnila v New York. Odločil sem se, da zajaham val in se ne obremenjujem preveč s tem stanjem. Morala pa sva se odpovedati stanovanju v New Yorku. Meni osebno se je ustavilo tako rekoč vse, kar se tiče dela.« Ta čas nadarjeni jazzist izkorišča za ustvarjanje. »Začel sem vaditi električni bas, se ukvarjati z glasbeno produkcijo, nastaja tudi nov duo projekt z enim največjih mojstrov tolkal pri nas Ninom Mureškičem. Končujemo tudi album z avtorsko glasbo, posneli smo ga z Big bandom RTV, seveda pa se pripravljam tudi na očetovsko vlogo, ki me bo doletela zelo kmalu. Tega se zelo veselim,« pove vzneseno.

Ne Modrijani, ampak Donny

Ko ga vprašam, ali se mu v Sloveniji zdi boljše okolje za otroka, po kratkem premisleku odgovori: »Ne bi ravno rekel boljše, ampak mogoče lažje. Predvsem finančno je lažje, pa bližina družine je pomembna. Drugače je New York zelo dobrodošlo okolje za vzgojo otroka, saj je izpostavljen neskončno različnim vtisom, od kulturnih do socialnih.« Z ženo ju povezuje tudi ljubezen do glasbe. »Mislim, da so skupni interesi pomembni za uspešno zvezo, ampak ne najpomembnejši. Za naju so najpomembnejši medsebojno spoštovanje, komunikacija in svoboda – da pustiš človeku, da je, kar je, in ga nimaš želje spreminjati po svoji podobi. In seveda fizična privlačnost.« Ob tem še doda: »Zdi se mi super, da Tinka razume ter čuti ljubezen do tega, kar počnem, in obratno. Moram priznati, da ne vem, ali bi lahko bil z osebo, ki tega ne bi cenila. Z vsem spoštovanjem do različnih glasbenih okusov ali ustvarjalcev. Ampak bilo bi mi recimo težko, če bi mi partnerica vedno, ko bi si dal gor recimo Herbieja Hancocka ali Donnyja Hathawaya, hotela kontrirati z Danijelo ali Modrijani. Še enkrat, z vsem spoštovanjem do tovrstnih ustvarjalcev.«

Uresničil ameriške sanje

Že nekaj let je del newyorške glasbene scene. »Večina Američanov funkcionira po načelu ameriških sanj. Zato je tam veliko uspešnih ljudi. Veliko več delajo in so bolj zagrizeni. Nimajo toliko pomoči države. Zdravstveno zavarovanje in izobraževanje sta zelo dragi. Zato ameriške sanje ne pomenijo milijonov, ampak predvsem ta mir, občutek ugodja, ki ga Američani ne jemljejo za samoumevnega. Tudi zato se na vse pretege trudijo, da jim uspe. Pri nas povprečen državljan lahko živi udobno ali zelo zadovoljivo. Zato pri nas deluje bolj filozofija ne bodi preveč ambiciozen, in dobro ti bo. Američani so tudi navajeni menjavati službe ali kariere. Zanima jih veliko stvari, ne glede na starost. Imel sem dva učenca klavirja, ki sta štela 60 in 82 let. To v Sloveniji težko srečaš. Večina ljudi se nekako ustali in se drži neke varnosti. Ni pa to kritika našega sistema, nikakor. Super, da je pri nas bolje, kar se tiče sociale, in prav je tako. ZDA je pač ogromna država s kompleksno ureditvijo in ni tako lahko poskrbeti za 330 milijonov ljudi.« Vprašam, ali je tudi on uresničil ameriške sanje. »Zase bi lahko rekel, da sem uresničil ameriške sanje, ker sem imel priložnost igrati s svojimi glasbenimi junaki ter idoli, in za te izkušnje bom vedno hvaležen. Zame je najpomembnejši proces dela ter da v tem, kar delaš, tudi uživaš. Nikdar nisi na koncu. In zame je to spoznanje prava svoboda.«

Glasba se ne bi smela opredeljevati

Medtem ko je v New Yorku jazz prisoten na vsakem koraku in velja za meko te zvrsti, je v Sloveniji seveda drugače. »Sem zagovornik tega, da se glasba ne bi smela opredeljevati. Glasba je odraz časa in kulture, zato je večna in spremenljiva,« meni Marko. Rad bi dokončal projekte v Sloveniji, a seveda pogreša koncerte. »Pred lockdownom sem bil na turneji z ameriškim kitaristom Jonathanom Kreisbergom na Tajski, Tajvanu ter Japonskem, nato pa nam je odpadlo 10 evropskih koncertov. Odpadla je tudi turneja z mojo zasedbo in vsi ti koncerti naj bi bili na čakanju. Upam, da bomo lahko nadaljevali, ko se svet odpre.«


Preden se posloviva in si zaželiva vse dobro v novem letu, mi še zaupa svoje želje. »Upam, da se bo v letu 2021 zjasnilo in da bomo lahko ljudje spet optimistično razmišljali o jutrišnjem dnevu. Na splošno si želim, da bi ljudje bolj razmišljali s svojo glavo ter se osvobodili pritiskov, ki jim jih nalaga današnji svet. Jutri sem lahko boljši – to se mi zdi dobra življenjska filozofija. Potrebujemo več razumevanja, poslušanja drug drugega ter sprejemanja drugačnih od sebe.«