Nikoli niso kopirali, v skupini nekaj originalnih članov zasedbe Dire Straits

Alan Clarke, Phil Palmer in Marco Caviglia so del precej posebne glasbene skupine. Dire Straits Legacy je namreč bend, sestavljen iz nekaj originalnih članov v osemdesetih in devetdesetih letih priljubljene angleške rock skupine Dire Straits (DS). »Nismo Dire Straits. Bend je obstajal do sredine 90. let. Tudi vidimo se ne kot DS. Smo iz DS, vendar nismo DS,« so poudarili v izjavi za Slovenske novice. Podobno je z glasbo, ki jo izvajajo, z njihovim doslej edinim albumom 3 Chord trick. »Albuma nismo delali kot DS, ampak kot Legacy. Specializirali smo se za poustvarjanje DS in njihovega zvoka, kakršen je bil v devetdesetih. Mislimo, da smo naredili presneto dobro stvar.«

Za skladbe DS izpred desetletij pravijo, da so aktualne še danes. »Bile so genialne. Knopfler (Mark, ustanovni član in kitarist, op. p.) je bil genialec v pisanju glasbe in tekstov, skupaj s preostalimi člani. Te skladbe izvajamo tudi danes, in to dobro.«

Ko se je originalna skupina pojavila na sceni konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil na vrhuncu punk rock. DS pa so igrali klasični rock in nihče ni vedel, ali jim bo preboj uspel ali ne. Omenjena trojica se je bendu pridružila po prvih dveh letih obstoja, zato o stvareh pred svojim prihodom ne morejo govoriti. »Žanr, ki ga je skupina igrala, je bil uspešen kljub punku. DS je takrat prinesel neko osvežitev, nekateri smo menili, da je punk v bistvu prinesel neko zmedo. Skupina Police pa je bila ena od dobrih stvari punka,« povedo o svojih začetkih v DS.

Vsako obdobje ima dobre glasbenike. »Tudi danes so dobre skupine in posamezniki. Sam Fender nam pride na misel od mladih. Je velik talent. Danes imajo mladi na voljo internet, kar je velika prednost. Mi tega nismo imeli,« pravijo in dodajajo, da so sami začeli igrati za prijatelje. »Nekateri današnji mladi glasbeniki so res navdihujoči. Pogrešamo pa več originalnosti, preveč je kopiranja. Premalo lastne identitete imajo, kar je škoda. Danes je biti glasbenik nekaj veliko bolj realističnega kot nekdaj. V sedemdesetih, recimo, je bilo veliko izjemnih stvari, bilo je povsem neresnično. Bilo je veliko denarja, ljudje so zapravljali,« se spominjajo. Svoje je tudi v glasbi odigrala pandemija covida. Kot pravijo, je prišlo do povečanja želje in potrebe po glasbi. Ljudje so na splošno postali nekako odgovornejši po nekaj letih zapore.

Primiano Dibiase velja za najbolj čednega.

Čeprav so rock glasbeniki bili in ostali, pravijo, da zanje ne veljajo predsodki o rockerjih. »Smo profesionalci. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo neko obdobje, ko profesionalizma v rocku skoraj ni bilo. Danes moraš spet biti profesionalen v pravem pomenu besede. Mi tudi nikoli nismo poskušali koga kopirati. Vedno smo želeli biti mi.«

Postavili smo jim vprašanje, ki jim ga ni še nihče, pravijo. Se je kdo od njih kdaj prepoznal v kateri od knjig slovite pisateljice uspešnic o svetovni estradi Jackie Collins? Ali pa prepoznal koga od kolegov? »Ne verjamemo, da je bil kdo od nas podlaga za katerega od njenih likov.«

Tudi najlepši med njimi nimajo privilegijev. Na spletni strani imajo namreč objavljeno, da je v bendu najbolj čeden Primiano Dibiase, a se ob vprašanju, ali ima zaradi tega kakšne prednosti, prešerno nasmejijo. »Dibiase je najbolj čeden? Ampak če ste to videli na spletni strani, bo že res! Spletna stran nikoli ne laže. Drugače pa – ne, nobenih privilegijev nima.«

Skupina je na veliki turneji, ki bo trajala vse letošnje in prihodnje leto. Nastopili bodo v Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji. Čeprav rockerski tempo po toliko letih terja davek, so polni energije in zdravi. »To je naše življenje. Radi imamo glasbo, nastopanje, občinstvo,« sklenejo člani skupine Dire Straits Legacy. 

K nam prihajajo v sklopu svetovne turneje.

Želijo si, da bi bila glasba njihova zapuščina.

H glasbi pristopajo profesionalno. Na sliki Phil Palmer.