Otroci s postaje Zoo še v seriji (VIDEO)

Leta 1978 je resnična izpoved heroinske zasvojenke Christiane Felscherinow, ki sta jo med platnice knjige Mi, otroci s postaje Zoo ujela novinarja nemške revije Stern, pretresla svet. Biografija najstniške narkomanke, ki je za naslednji šus prodajala tudi svoje telo ter nas je popeljala v temačen svet berlinske mladine, ki je pobeg v omami iskala na zloglasni železniški postaji, je polnila časopisne naslove in državo pa tudi večji del Evrope puščala v šoku. Že tri leta pozneje, pisalo se je leto 1981, pa je to gnilo drobovje sveta drog pod režijsko taktirko nemškega filmarja Ulija Edela oživelo v filmu, ki si je v hipu prislužil kultni status. Kljub temu da sta tako knjiga kot film v ljudeh vzbujala mešane občutke. Nekateri niso mogli verjeti, kako je lahko sodobna družba razvite evropske države dopustila, da je mladina tako zašla.


Drugi so knjigo in film obsojali, da poveličujeta narkomansko življenje. Spet tretji so to vzeli kot svarilo. V vsakem primeru se je pretresljiva biografija zavihtela na vrh nemške lestvice največjih prodajnih uspešnic in tam vztrajala dolgih 95 tednov, film pa še danes velja za enega glavnih izvoznih produktov nemške kinematografije. Ta izjemni potencial zgodbe pa so tudi zdaj, skoraj 40 let pozneje, prepoznali pri Amazonu, ki je v sodelovanju z nemško produkcijsko hišo Constantin Christianino tragično zgodbo predstavil še v formatu serije.

Gledalci čakajo na naslednji šus

Ko je pred dvema letoma odjeknilo, da bo režiser Philipp Kadelbach recikliral vsem poznano zgodbo o drogeraški berlinski mladini, so se mnogi vprašali, ali je to sploh še aktualno – ne nazadnje se je svet od tedaj korenito spremenil – in ali lahko s serijo sploh še prinese kaj novega, svežega, še nepovedanega. A je filmar odvrnil, da ga ne zanima toliko vzdušje prvotnega filma kot univerzalno sporočilo mladih, ki iščejo svoje mesto v svetu. »To je naša interpretacija tega, kar so Christiane in njeni prijatelji doživeli v svojem času,« je dejal. Kar zadeva vprašanje aktualnosti, pa lahko na tem mestu izpostavimo presenečenje mlade avstralske igralke Jane McKinnon, ki je v seriji prevzela vlogo glavne (anti)junakinje Christiane F. McKinnonova je pri snemalnih predpripravah seveda prebrala knjigo, se posvetovala z vrsto strokovnjakov s področja zdravljenja odvisnosti, pogovarjala pa se je tudi z novinarjema, ki sta knjigo napisala. »Precej sta se namučila, da sta sploh našla založnika, saj so ju kot po tekočem traku zavračali, da zgodba, tematika ni relevantna,« je bila presenečena. Sploh ker vemo, kolikšen uspeh je knjiga požela.


Christianino zgodbo so ustvarjalci ujeli v format sodobne serije v osmih delih, prvega je Amazon premierno predvajal že minuli petek. Zaradi zavedanja, da sta zloraba drog in prostitucija postali že del mainstream televizije, pa so morali ubrati nekoliko drugačen pristop. In sicer poskušajo odvisnost približati gledalcem tako, da neke vrste odvisnosti začutijo tudi sami – da postanejo odvisni od Christianine zgodbe. Jih ob koncu vsake epizode torej pustijo v zraku, da komaj čakajo naslednji del. Naslednji odmerek serije. Zanašajo se torej (tudi) na novodoben slog gledanja serij, ko vsrkavamo en del za drugim, tudi celotno sezono v enem šusu.


Ustvarjalci serije, ki so jo snemali v Berlinu in Pragi, raziskujejo večplastnost glavnih likov, se poglabljajo v njihove odnose in poskušajo odgovoriti na precej neprijetno vprašanje: kje je šlo vse tako zelo narobe? Dve od pomembnejših tem pa sta tudi osamljenost in potreba vsakega posameznika po tem, da nekomu, nečemu pripada, kar je tudi Christiane F. izpostavila kot tisto, kar jo je preganjalo in nazadnje pognalo v primež drog. »S to bitko se verjetno vsak lahko poistoveti,« pa je dejal producent Oliver Berben in dodal, da je serija v resnici zgodba mladih ljudi, ki poskušajo v tem krutem, težkem svetu najti svoj prostor.