Papeži v filmih: Resnični, resni in neresni
Lik papeža je v filmih pravzaprav kar pogost, tako v zgodovinskem kontekstu kot v fiktivnem, celo v kriminalkah, srhljivkah in grozljivkah. Zdaj je seveda najbolj aktualen lanski oskarjevec Konklave, tako zaradi svežine filma in odlične igre Ralpha Fiennesa, Stanleyja Tuccija in Isabelle Rossellini kot tudi zaradi izredno dramatičnega prikaza volitev papeža, ki se bodo v Vatikanu kmalu zares začele. Podrobnosti filma je zaradi narave zgodbe bolje zadržati, a v osnovi spremljamo sektaštvo, zarote, subtilna podtikanja in šokantna razkritja, ki pa vseeno ostanejo na civilizirani in uglajeni ravni, ki pritiče Cerkvi.
Sence dvoma in nogomet
Konklave je odlična politična srhljivka, a veliko bolj človeški in srčen prikaz konklavov dobimo v italijanskem filmu Nannija Morettija Habemus papam: Imamo papeža. Tam spremljamo isti postopek, pri čemer pa nepričakovano izvoljeni kardinal tik pred sprejetjem papeške krone zapade v krizo vere in lastne identitete ter poišče pomoč pri psihoanalitiku. Ampak, ali lahko posvetne metode najdejo pot do nebesnih dvomov?
Zanimivo je nekdanji papež Benedikt XVI. povedal, da je tudi njega zgrabila panika ob izvolitvi, saj si je bolj od papeževanja želel upokojitve. To je tudi izbral leta 2013 in tako naredil prostor Frančišku ter s tem ustvaril redko situacijo, ko sta bila v Vatikanu kar dva papeža. Prav to je tema Netflixovega filma Dva papeža (The Two Popes), v katerem naslovna junaka odigrata slovita zvezdnika Anthony Hopkins (Benedikt) in Johnathan Pryce (Frančišek). Film na zanimiv način združi teološke debate in pristno druženje, celo ob – kakopak – nogometu.
Igrani film je seveda fikcija, in čeprav prikaže zanimivo zgodbo, mora zaradi te zanimivosti žrtvovati nekaj avtentičnosti. Če ne želimo sprejeti tega kompromisa, se lahko obrnemo k dokumentarcem. O papežu Frančišku jih je cela množica in v teh dneh po njegovi smrti ne moremo preklapljati kanalov, ne da bi naleteli na vsaj enega. Med zanimivejšimi sta Papež odgovarja in Na poti Gianfranca Rosija (Odprto morje, 2016). V prvem (najdete ga lahko na Disney+) spremljamo pristen pogovor mladih s Frančiškom o najrazličnejših temah, tudi bolj kontroverznih, v drugem pa papeževe obiske držav in območij, zaznamovanih s spori, vojnami in nasiljem. Film Na poti bo na sporedu TV SLO 2 v soboto.
Šokantni preobrati in komični zapleti
Seveda želimo včasih pozabiti na realni svet tam zunaj in si ogledati film, ki krene v povsem drugo smer. Tako je denimo grozljivki Papežev eksorcist uspel eden boljših kastingov v zgodovini. Neimenovanega papeža, ki pošilja svojega eksorcista (v podobi Russlla Crowa) nad demone, namreč odigra Franco Nero, ki je zaslovel kot kavbojski antijunak Django. A čeprav ima Nero ogromno šarma, je že v letih, in če bi želeli mlajšega, a vseeno virilnega papeža, potem si lahko ogledate serijo Mladi papež, v kateri ga upodobi 44-letni Jude Law. Pod taktirko italijanskega mojstra vizualnih podob in globokih življenjskih tematik Paola Sorrentina uspe seriji – in njenemu nadaljevanju Novi papež – presenetiti z vsakim šokantnim preobratom.
Če bi želeli še mlajšega in bolj kontroverznega papeža, pa si lahko ogledate film Angeli in demoni, kjer glavnega pretendenta za vrh Vatikana upodobi takrat 38-letni Ewan McGregor. Za povrhu dobimo še skrivnosten umor, tajno združbo, antimaterijo, skrivne prehode in vse, kar bi pričakovali od nadaljevanja Da Vincijeve šifre.
Ta film se zdi marsikomu smešen, a obstaja tudi prava papeška komedija, Papež mora umreti. Priljubljeni britanski komik Robbie Coltrane igra nerodnega, a srčnega duhovnika, ki ga pomotoma izvolijo za papeža (zaplet s priimki), namesto izbranca, ki ga podpira mafija. Tako papež postane tarča morilcev, kar vodi do številnih komičnih zapletov, konec pa je še bolj presenetljiv (in še bolj neskladen s kanonskim pravom) kot tisti v Konklavu.
Kmalu bomo lahko spremljali pravi konklave, ki se bo končal z izvolitvijo novega papeža. Kandidatov je veliko in ni znano, v katero smer bo izbranec povedel Cerkev, a če se bo zgledoval po filmskih papežih, upajmo, da so večji vtis nanj naredile drame kot pa srhljivke ali grozljivke. In da bo, podobno kot Frančišek, tudi on imel smisel za humor.
