Po smrti bo strašila po Škotskem

Sredi meseca prihaja v kinematografe (kjer so pač odprti) in na televizijski kanal Sky Chanell film o posmrtnem življenju, duhovih in ljubezni, ki ne umre niti s smrtjo.

V komediji za zaplet s kančkom nadnaravnega poskrbi ekscentrična vedeževalka madame Arcati v podobi dame Judi Dench, ki med seanso, med katero želi pisatelj s pisateljsko blokado odkriti, ali po smrti obstaja življenje, po nesreči iz onstranstva prikliče njegovo mrtvo ženo. Težava - poročen je že z drugo žensko, zaradi ponesrečene seanse pa se zaplete v ljubezenski trikotnik z živo in s pokojno ženo. »Ko so mi ponudili vlogo madame Arcati, je bilo to kot uresničenje manjših sanj,« je povedala ostarela zvezdnica, ki jo na zgodbo in vlogo veže njena preteklost. Prvič, ker je pisatelja Noëla Cowarda, na čigar istoimenski igri temelji film, spoznala v svojih mlajših letih. Drugič, ker so ji starši izbrali ime prav po nasvetu vedeževalke, nadvse priljubljene v 30. letih preteklega stoletja.

Nihče je ne kliče Judith

Izbira čisto pravega imena za otroka ni lahka odločitev. Nekateri starši navdih iščejo v literaturi, drugi v zgodovini, tretji prečešejo družinsko drevo. Zvezdničini starši, mama Eleanora in oče Reginald, ki se jima ob prihodu malčice sanjalo ni, katero ime ji nadeti, pa so se za Judijino ime odločili po naključnem srečanju z vedeževalko. »Ob mojem rojstvu se je zgodilo nekaj precej nenavadnega. Moja oče in mama sta živela v New Yorku, kjer je bivala tudi precej slavna vedeževalka, ob katero je moj oče trčil le dan po mojem rojstvu. Nista se poznala, ona pa mu je dejala, da je zelo vesela novice o Judith,« je oskarjevka razkrila izvor svojega imena. »Staršem se sanjalo ni, kako naj mi bo ime, zato sta me poimenovala Judith. A me k sreči nihče tako ne kliče.«

Če komu zveni malce za lase privlečeno, da je hollywoodska težkokategornica dobila ime zaradi vedeževalke, ki so ji to ime očitno prišepnili duhovi, pa Dencheva razloži, da je bila v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je privekala na svet, vera v vedeževanje precej močna. »Ljudje so močno verjeli v duhove, onstranstvo in vedeževanje. Vedeževalci so potovali po deželi, ljudje pa so trumoma hodili na njihove nastope,« pravi ena najvidnejših in najuspešnejših igralk svoje generacije, ki tudi sama verjame, da ob našem svetu, ki ga vidimo, obstaja še precej več tistega, kar je našim očem skritega. »Okoli nas je ogromen svet, o katerem ne vemo ničesar. V to verjamem, saj se mi je zgodilo že preveč čudnih stvari, da v to ne bi verjela.« Zaradi česar verjetno tudi verjame v možnost posmrtnega življenja, za katero že ima svoje načrte. »Strašila bom, morda ljudi, ki jih imam rada. Ali pa po krajih, ki so mi pri srcu. Ne vem. Morda bom kot duh krožila po Škotski, ki jo obožujem.«


V vlogo vedeževalke se ji ni bilo pretirano težko vživeti, saj verjame v svetove onkraj našega. Igro v filmu Blithe Spirit pa je sprejela s še večjim veseljem, saj jo je prebiranje scenarija popeljalo na začetek njene igralske poti, ko je osebno spoznala Cowarda, v čigar bujni domišljiji je zgodba sploh zrasla. »Ko sem bila še mlada igralka na začetku poti, sta me prijatelja Joe Mitchenson in Raymond Mander vodila na vse predstave, ki so se vrtele v Londonu. Na enega teh večerov, bilo je v gledališču Savoy, smo šli gledat adaptacijo Cowardove igre, po koncu predstave pa smo šli naokoli, da se z vsemi pozdravimo. In kar naenkrat je bil tam Noël, s katerim sta me seznanila. Rokovala sva se. Nikoli ne bom pozabila vonja njegove brivske vodice. Mislim, da se še nekaj dni po tem sploh umila nisem. Bilo je čarobno.«