Po snemanju Pianista ni bil več isti moški (FOTO)

Zgodba o briljantnem judovskem pianistu Wladyslawu Szpilmanu, ki se je moral med drugo svetovno vojno skrivati v varšavskem judovskem getu, kjer je lahko le nemočno opazoval trpljenje, lakoto in smrt, je za Adriena Brodyja spremenila vse.

Grozot druge vojne ni mogel pregnati iz misli, in to ga je pahnilo v vrtinec depresije. FOTO: Phil Mccarten/Reuters

Kajti če je bil prej še dokaj neznan igralec, ki se je že več kot desetletje trudil prebiti, je nato čez noč postal zvezda in z oskarjem za najboljšo glavno vlogo najmlajši igralec s tem kipcem. A vse to je prišlo s precejšnjo ceno, precej višjo od dejstva, da je tedaj v hipu izgubil razkošje anonimnosti. Vloga, ki se ji je v celoti predal, je od njega namreč terjala vse.

Odpovedal se je materialnim dobrinam, zakockal je ljubezensko razmerje, se z načrtnim stradanjem igral z lastnim zdravjem, po koncu filma pa je zapadel v hudo depresijo in se spremenil. »Filma še danes ne morem gledati. Preprosto ne morem. Še če le govorim o njem, mi gre na jok,« priznava, saj se spomni vsega, kar je v mučnem procesu vživljanja v lik moškega, ki je preživel holokavst, prestajal in doživljal.

Grozote v glavi

Bilo mu je kristalno jasno, da nikoli ne bo mogel resnično razumeti in čutiti vsega, kar je čutil in preživljal Szpilman, kljub temu pa se je želel vanj preleviti, kolikor je to sploh mogoče. Več ur na dan se je učil igranja na klavir, Chopinove skladbe je hotel pred kamerami odigrati sam.

Načrtno se je stradal in do konca snemanja izgubil skoraj 15 kilogramov, saj je tudi njegov lik več mesecev životaril s prgiščem hrane, »z lakoto, z resničnim stradanjem, pa se v tebi naseli praznina, ki je sicer ne bi mogel razumeti. In tega obupa, ki pride z vseobsegajočo lakoto, ne bi mogel odigrati, če ga ne bi izkusil.« A stradanje in igranje klavirja sta bila prva koraka pri vživljanju v nepozabni lik. Adrien je vedel, da mora za sabo pustiti življenje, kakršno je poznal, moral je okusiti, kaj pomenita izolacija in popolna odsotnost modernega življenja. Zato je prodal avto in se izselil iz stanovanja, to pa je pokopalo tudi njegovo tedanje ljubezensko razmerje. »Na kratko, žrtvoval sem svoje osebno življenje.«

Stradanje in nato pridobivanje teže sta mu izstavili račun – po koncu filma je hudo zbolel. A to je bilo mačji kašelj v primerjavi z depresijo, ki ga je tedaj vsrkala. Iz glave si namreč ni mogel izbiti grozot, ki so jih Judje trpeli med drugo svetovno vojno. »Vsaj še eno leto sem bil depresiven. Čeprav morda niti ni šlo toliko za depresijo, sem precej zadovoljen moški, morda je bilo to bolj žalovanje. Zgodba, ki sem jo prenesel na film, je v meni odprla do tedaj nepoznano zavedanje.«

V naslednjih mesecih je spal pri prijateljih na kavčih, poskušal je spet navezati prejšnje prijateljske stike. »Poskušal sem spet zaživeti svoje nekdanje normalno življenje.« Čeprav povsem enako ni bilo nikoli več. »Film me je spremenil. Postal sem bolj sočuten, spoznal pa sem, koliko reči sem do tedaj jemal za samoumevne.«