Po Titaniku je življenje postalo neznosno

Ko je leta 1997 v kina prišla romantična epopeja Titanik, je kot vihar zavzela svet. Glavnega igralca Leonarda DiCapria in glavno igralko Kate Winslet je čez noč izstrelila med zvezde, film pa se je zavihtel na prestol najbolj dobičkonosnih ter navdušil tudi kritike, ti so ga ovenčali s kar 11 oskarji. A za tedaj komaj 22-letno Angležinjo Kate Winslet je imel velikanski uspeh tudi temno plat.

»Biti slaven je grozno,« je dejala ob spoznanju, da njeno življenje ni bilo več njeno. »Imela sem občutek, da moram biti videti točno določeno, biti nekdo, ki si ga je javnost zamislila. Mediji so se vtikali v vsak vidik mojega življenja, to je zaradi tega postalo precej neprijetno.«

Na slavo in prepoznavnost na vsakem koraku, ki sta prišli s Titanikom, Winsletova ni bila pripravljena. »Ko je film prišel v kinematografe, sem bila mlada in sem se igrati šele učila. To sem namreč začela le pet let prej in na več hollywoodskih velikih projektov še nisem bila pripravljena. Nisem hotela delati napak in vsega že na začetku zapraviti. Zato sem sklenila sprejemati manjše vloge ter tako razvijati svojo umetnost, se učiti,« je o svojih kariernih začetkih razložila oskarjevka.

A te njene odločitve po uspehu Titanika niso razumeli. »Novinarji so me kot pokvarjena plošča spraševali, čemu se odločam le za te majhne, precej obstranske filme, ko pa bi lahko izbirala med največjimi. Moj odgovor je bil vedno enak – seveda se tako odločam, biti slaven je namreč prekleto grozno!«

Namesto da bi se sončila v slavi in z obema roka zagrabila možnost, da postane naslednje vroče ime Hollywooda, se je Winsletova pritajila, da bi se tako zaščitila pred novinarskim vrtanjem, seciranjem, vtikanjem. »Nenadoma sem bila pod mikroskopom, tudi jaz in moj zunanji videz. Sploh britanski mediji so bili izjemno neprijazni do mene, že kar nasilni. Živo se spominjam, kako grozno sem se počutila in sem upala, da bo to prej ali slej šlo mimo. Spoznala sem, da še zdaleč nisem pripravljena biti slavna.«

Pred četrt stoletja je slavo občutila kot velikansko breme, zdaj meni drugače. »Ni breme, nikakor. Titanik namreč še vedno osrečuje in razveseljuje ljudi.«