NAZAJ
Po več kot 25 letih dobil nazaj harmoniko
Janez Lekše pri treh letih dobil svoje prvo glasbilo.
Odpri galerijo
Zelo zanimivo prigodo nam je zaupal dolenjski harmonikar Janez Lekše iz Hudenj pri Škocjanu, ki je pred 15 leti v Italiji postal absolutni evropski prvak v igranju diatonične harmonike. Danes je učitelj harmonike, na svoji glasbeni šoli znanje prenaša na mlade, hkrati pa z diplomo ekonomske fakultete v žepu skrbi za veliko kmetijo, kjer si je že ustvaril družino.
Ponosen je na svoja sinova Janija in Jurija, ki tudi že veselo raztegujeta meh, ravno v nedeljo pa je razkril veselo novico, da bosta že na začetku prihodnjega leta dobila bratca ali sestrico. Janezu je prvo diatonično harmoniko kupil oče, ko je bil star komaj tri leta, saj je staršem nenehno govoril, da bi »rad imel moniko«. In s tisto prvo je hodil po vsej vasi in zraven na glas pel.
»Včasih se mi je pri tem pridružil sosed na orglicah, sicer pa sem z njo vedno cigulil, kadar sem na televiziji videl in slišal igrati kakšen ansambel,« nam pove Janez. Po nekaj letih je očeta prosil, naj ga vendarle nauči zaigrati kakšno pesem, od takrat pa je Janezovo znanje šlo le še navzgor.
»Oče se ne spomni, kje natanko jo je kupil, bila pa je to ruska harmonika malviš, ki sem jo po nekaj letih posodil bratrancu, on pa naprej drugemu bratrancu. Niti ne vem, kje vse je bila, vedel pa sem, da naj bi bila še vedno na podstrešju pri bratrancu, in stric mi je večkrat rekel, da mi jo mora vrniti, da jo bom ohranil za spomin. No, zdaj, po 25 letih, je ta moja prva 'monika' spet pri meni doma. Še vedno se da zaigrati nanjo, še vedno je v prvotnem kovčku, le nekaj manjših popravil je potrebna. Zato jo bom obnovil in pri hiši bo res ostala za spomin,« nam je zaupal Janez, ki mu ta harmonika veliko pomeni.
Oče se ne spomni, kje natanko jo je kupil.
Ponosen je na svoja sinova Janija in Jurija, ki tudi že veselo raztegujeta meh, ravno v nedeljo pa je razkril veselo novico, da bosta že na začetku prihodnjega leta dobila bratca ali sestrico. Janezu je prvo diatonično harmoniko kupil oče, ko je bil star komaj tri leta, saj je staršem nenehno govoril, da bi »rad imel moniko«. In s tisto prvo je hodil po vsej vasi in zraven na glas pel.
»Včasih se mi je pri tem pridružil sosed na orglicah, sicer pa sem z njo vedno cigulil, kadar sem na televiziji videl in slišal igrati kakšen ansambel,« nam pove Janez. Po nekaj letih je očeta prosil, naj ga vendarle nauči zaigrati kakšno pesem, od takrat pa je Janezovo znanje šlo le še navzgor.
»Oče se ne spomni, kje natanko jo je kupil, bila pa je to ruska harmonika malviš, ki sem jo po nekaj letih posodil bratrancu, on pa naprej drugemu bratrancu. Niti ne vem, kje vse je bila, vedel pa sem, da naj bi bila še vedno na podstrešju pri bratrancu, in stric mi je večkrat rekel, da mi jo mora vrniti, da jo bom ohranil za spomin. No, zdaj, po 25 letih, je ta moja prva 'monika' spet pri meni doma. Še vedno se da zaigrati nanjo, še vedno je v prvotnem kovčku, le nekaj manjših popravil je potrebna. Zato jo bom obnovil in pri hiši bo res ostala za spomin,« nam je zaupal Janez, ki mu ta harmonika veliko pomeni.
Predstavitvene informacije
Komentarji:
13:00
Pomagamo si s paro