Poslovila se je ikona španske kinematografije (FOTO)
Španija žaluje za Mariso Paredes, ikonično igralko z dolgo in bogato kariero. Umrla je v torek zgodaj zjutraj v madridski bolnišnici v starosti 78 let, je potrdila španska filmska akademija, katere predsednica je bila med letoma 2000 in 2003. »Španska kinematografija je izgubila eno najbolj ikoničnih igralk,« je v izjavi zapisala akademija. Kot so dodali, so njeno igralsko delo sestavljale močne, ambivalentne, strte, strastne, enigmatične in zelo človeške ženske.
Marisa Paredes je kariero začela pri rosnih 14 letih in kmalu postala ikona takratne najmlajše generacije, nato pa nastopila v več kot 75 filmih, 80 televizijskih serijah in 15 gledaliških prestavah. Mednarodno prepoznavnost je dosegla v sodelovanju z režiserjem Pedrom Almodóvarjem in dobila vzdevek chica Almodóvar, Almodóvarjevo dekle.
Mnogo nominacij
Najprej je nastopila v njegovem filmu iz leta 1983 Slabe navade, nato zablestela kot promiskuitetna diva in pop pevka v filmu Visoke pete (1991), v katerem je njeno hčer odigrala Victoria Abril, film pa je dal svetu tudi enega bolj znanih soundtrackov s pesmimi Luz Casal. Sledili so mednarodno uspešni filmi, kot so Cvet moje skrivnosti, Vse o moji materi (1999) in Koža, v kateri živim (2011). Po dveh nominacijah za špansko filmsko nagrado goya jo je končno dobila leta 2018 za življenjsko delo.
14 let je bila stara, ko je začela kariero.
Kariero je ustvarila tudi zunaj domovine, v Franciji, Mehiki in Italiji. Ena njenih najodmevnejših vlog je bila v filmu Roberta Benignija Življenje je lepo (1997), ganljivi pripovedi o holokavstu, nagrajeni s tremi oskarji. Umetnica, ki se je vedno zavzemala za različne politične in družbene cilje, se je v zadnjem času umaknila iz medijev.
Igralka tudi hči
Za seboj je pustila hčer Marío, prav tako igralko, ki jo je imela s prvim možem Antoniem Isasijem Isasmendijem, in vnukinjo Thelmo. »Gledam jo in razumem, od kod prihajam, ter se počutim ponosno in neskončno hvaležno,« je pred letom dni v objavi na instagramu zapisala María in pohvalila materinega nekonformističnega duha. »Ker če ne bi bilo nje in tisoče njej podobnih, ki so vedno šli na ulice branit naše pravice, branit resnico ..., danes ne bi živeli tako, kot živimo, ali delali tako, kot delamo.«
Imela je avro mita, bila pa je tudi ženska, ki je bila empatična in vedno pozorna.
Njeno »nesmrtno prisotnost v španski kinematografiji in zunaj njenih meja« je izpostavil tudi filmski režiser Juan Antonio Bayona. »Imela je avro mita, bila pa je tudi ženska, ki je bila empatična in vedno pozorna. Zelo jo bomo pogrešali.« Predsednik španske vlade Pedro Sanchez, ki se ji je poklonil na omrežju x, jo je označil za eno najpomembnejših španskih igralk vseh časov. »Njena prisotnost v kinu in gledališču ter njena zavezanost demokraciji bosta zgled za prihodnje generacije,« je zapisal. Nekdanji predsednik filmskega festivala v Cannesu Gilles Jacob pa je izpostavil njeno mirno eleganco, »tisto nežno vedrino, ki jo je zanetila z enim samim pogledom svojih svetlih oči«.
