Preživljal se je s petjem na ulici

Njegovo ime sicer zveni tuje, a Jonatan Haller ni povsem tujec. Čeprav ima še en priimek, Pereira, s katerim sicer ne nastopa, je tudi slovenske krvi, ima namreč slovensko-portugalske starše. Mladi glasbenik je na slovenski sceni svež obraz, a zanj smo že slišali.

Predstavil se je v oddaji Slovenija ima talent, izdal je že tri skladbe, in sicer River, Luna v duetu z Niko Zorjan in Burek. V Slovenijo se je vrnil zaradi evrovizijskega izbora, na katerem bo srečo poskusil s skladbo Obzorje, veliko pa stavi tudi na akustično balado Sara.

Doma povsod

Kljub rosnim 24 letom je Jonatan tako glasbeno kot zasebno pravi nomad.

Igrivost v njem ni nikoli izginila.

»Rojen sem bil na Portugalskem mami Slovenki z nemškimi koreninami in očetu Portugalcu s kitajskimi koreninami, ki je bil rojen v Angoli. S sestro sva se rodila kar doma, živeli smo namreč v majhni skupnosti širše družine in prijateljev, v prvi ekološki in samooskrbni vasi na Portugalskem. Živeli smo pravljično, v skladu z naravo, ekologijo, z makrobiotsko prehrano, šolali smo se doma, obkroženi z umetnostjo in ljubeznijo.« Pri njegovih petih sta se oče in mama čez noč odločila za selitev v Brazilijo. »Kot petletnemu fantiču se mi je tako veliko dogajalo, saj smo živeli kot nomadi, potovali in se selili, kar trinajstkrat. Vse, kar smo imeli, smo nosili s seboj, a nam ni nič manjkalo. Tako dinamično življenje mi je bilo zelo všeč.«

V Braziliji so ostali sedem let, vmes so le enkrat obiskali Slovenijo in si privoščili smučanje. Zaradi selitve k maminim staršem so nato prodali vse, kar so imeli v Braziliji, ter se že štirinajstič preselili, tokrat čez ocean, v hišo starih staršev v Ljubljani, kjer se je zanj začelo povsem novo življenje – treba je bilo iti v šolo.

»V Sloveniji sem z družino ostal pet let, po smrti starih staršev pa smo se preselili v Peru, kar je bila očetova velika želja zaradi novega projekta. Po enem letu truda se je izkazalo, da to ni prava pot, in sem z mamo in sestro odšel živet k bratu v Brazilijo. Tam sem leto in pol poučeval ples in ustvarjal nove pesmi, v tem času pa ustvaril tudi album, ki pa še ni izšel.« Pri 18 ga je po »dveh letih džungle in kaosa« oddaja Dan najlepših sanj popeljala nazaj v Slovenijo, kjer je ostal devet mesecev in se zaljubil, kar je še okrepil z ustvarjanjem glasbe.

Ponovna vrnitev v Brazilijo je bila zanj tako težka, zato se je vrnil v Slovenijo in tu nadaljeval glasbeno pot.

Pogodba s portugalskim Sonyjem

Nemirni duh, ljubezen do glasbe in umetnosti nasploh, do Slovenije in drugih delov sveta, vse to ga je zaznamovalo. Za njim je zmaga na portugalskem šovu La Banda s skupino BMRNG in s tem podpis pogodbe z založbo Sony Music Portugal, kar ga uvršča med mednarodne glasbene izvajalce. Njegova želja je bila, da bi ustvaril nekaj pesmi v slovenščini, skladbe pa bo spomladi zaokrožil v prvo slovensko EP-izdajo v njegovi produkciji in se s tem poklonil eni od svojih dveh domovin, Sloveniji.

Njegov dom je ves svet. FOTOGRAFIJE: Osebni Arhiv

»Od mladih nog sem ljubil umetnost, bil sem svoboden, razigran in ekspresiven. Nato pa je bilo šolanja doma konec, pri dvanajstih letih so me starši vpisali v šesti razred osnovne šole, kar mi je bilo tuje, in znal sem le nekaj slovenskih besed.« Na začetku mu zaradi jezika in šole ni bilo lahko. A kmalu se je privadil, se tekoče naučil slovenščino in dobil prijatelje, ki so mu stali ob strani, nekateri tudi profesionalno. Posvetil se je plesu, violončelu, prijatelji pa so bili povod, da je začel producirati glasbo.

V Lizboni glasbenik, v Ljubljani asistent

S skupino BMRNG je izdal dva singla, a so se lansko poletje razšli. »Ob tem sem od leta 2018 nastopal na ulici v Ljubljani, pozneje drugod po Evropi. S tem sem se preživljal, veliko sem potoval, spoznaval nove ljudi in kraje, se razvijal kot glasbenik in umetnik. Ulica me je naučila mnogo stvari.« Predlani, v času začetka epidemije, se je vrnil v Slovenijo, saj se ni mogel več preživljati z glasbo na evropskih ulicah. Zaposlil se je kot asistent za invalide. Pri tem je spoznal mladega Miho s cerebralno paralizo in sta se takoj izjemno ujela, saj je poznavalec književnosti in študira ruščino, Jonatan pa je glasbenik in avtor.

»Zelo kmalu sva napisala več pesmi, ena je Obzorje. Pri glasbeni produkciji so mi pomagali tudi prijatelji iz osnovne šole, zdaj glasbeni profesionalci, zbrani v Bojzi produkciji. Nato sem vse leto živel na relaciji Ljubljana–Lizbona, tam sem se preživljal kot ulični glasbenik, v Ljubljani pa še naprej kot asistent invalidom. Tako sem se do zdaj stalno selil, pol stvari imam v Ljubljani, pol v Lizboni. Prepoznavnost gradim na dveh lokacijah, skoraj tri tisoč kilometrov narazen, in to je precej naporno. A obožujem svoje življenje in tako sem se odločil, ravno zaradi Eme, da bom za nekaj časa ostal v Sloveniji,« še pravi o načrtih.