Prihaja serija, ki bi utegnila navdušiti mnoge
Se še spomnite šesterice možakarjev sredi njihovih tridesetih, ki so po zaprtju jeklarne v angleškem mestu Sheffield ostali brez dela in praktično brez drugih možnosti, kako zaslužiti za kruh? Tiste šesterice, ki je na robu obupa in brez prebite pare sklenila svoje komplekse vreči skozi okno, se naučiti nekaj plesnih gibov in zbrati pogum, da pred vriskajočimi ženskami v lokalnem delavskem domu uprizorijo striptiz in odvržejo čisto vse krpice?
Kajti fantje iz britanskega filma Do nazga, ki nas je pred četrt stoletja v nasprotju s pričakovanji tako navdušil, da smo se smejali od začetka do konca, ter ob le pičlem proračunu dobrih treh milijonov v blagajne nato prinesel vrtoglavih 240 milijonov evrov, so nazaj! Ne prihaja sicer nadaljevanje uspešnice kot tudi ne remake filma – »kaj takšnega bi bilo noro, film je bil preveč priljubljen« –, temveč serija, ki bo skozi osem nadaljevanj razgrnila življenje morda najslavnejših in najbolj netipičnih slačifantov četrt stoletja pozneje.
Težave vsakdana
Niso bili klasično lepi. Tudi ne več rosno mladi. Ta je bil premršav, drugi s trebuščkom. Nihče iz šesterice se ni mogel pobahati s stasitim telesom in izklesanimi mišicami, kakršne slačifantje običajno na odru razkazujejo v le drobnih tangicah. In zdaj, 25 let pozneje, niso prav nič drugačni. Morda le z nekaj gubami več in sivimi lasmi. A vendar je Simonu Beaufoyu, piscu originalnega filma, tudi za serijo, ki že prihodnji teden prihaja na pretočno platformo Disney+, uspelo na kup zbobnati celotno prvotno igralsko zasedbo. Seveda z Robertom Carlylom, ki je upodobil ločenca Gaza, idejnega vodjo amaterske slačiskupine, na čelu.
Tudi toliko časa po dogajanju v uspešnici Do nazga se prebivalci Sheffielda komaj prebijajo. Šolski in zdravstveni sistem sta, milo rečeno, na psu. Najti zaposlitev je hudo zahteven izziv. S tem pa se ne spopadajo le nam znani fantje, ki so zdaj že vsi srečali abrahama, temveč tudi njihovi (filmski) otroci in vnuki. »Vidiš, da se morajo mladi danes ukvarjati s podobnim sranjem, kot smo se mi. Serija – kot film – pokaže, kaj vse preživljajo ljudje in kako poskušajo le preživeti iz dneva v dan,« pravi Carlyle, ki se je priklonil piscu, ker mu je skozi obilico nezamenljivega britanskega humorja spet uspelo zajeti pereče socialne in politične težave vsakdana. A ob vprašanju, ali se tudi za serijo slečejo do nazga, se zgolj namuzne, »tega res nihče ne želi videti«! Vseeno doda, da v zadnji epizodi zadoni ultimativna slačipesem You Can Leave Your Hat On, na katero se že v filmu zbrali pogum in pokazali vse. Napetost, ali bodo tudi pri seriji tako drzni, tako ostaja.
Nihče ne želi videti, da se slečemo!
Pred kamere se je torej vrnila celotna zasedba, a Hugo Speer, ki je v filmu upodobil Guya, je moral že zelo hitro spakirati in se posloviti od snemanja. Kljub začetnim opozorilom, naj se po svoji snemalni prikolici ne sprehaja popolnoma gol, se je na to požvižgal. Nato pa je prestopil vse meje, ko je v prikolico – seveda brez ene same krpice na sebi – povabil dvajsetletno pomočnico, ki je prišla ponj. Ta je bil zgrožena in ga je prijavila nadrejenim, ti pa so s Speerom nemudoma prekinili pogodbo. Igralec je vse obtožbe sicer zavrnil in se branil, da se igralci pač sprehajajo goli po svoji prikolici, a brez uspeha. Vir je še dodal, da je šlo zgolj za nesporazum in se ji ni želel razgaliti. »Ko je odprl vrata, mu je brisača, ki si jo je ovil okoli bokov, padla na tla.«
