Priljubljena tamburica ni akademsko glasbilo
Pred desetimi dnevi je v Kulturnem domu Šmartno v Šmartnem pri Litiji potekal 40. festival tamburašev in mandolinistov Slovenije. Na festivalu, ki je bil tekmovalnega značaja, smo zaradi razmer sicer slišali manj skupin in orkestrov kot v preteklih letih, a vseeno smo lahko prisluhnili skladbam šestih skupin: prišli so Tamburaši Kulturnega društva Borovnica, Tamburaški orkester Glasbene šole Črnomelj, Tamburaši KUD Oton Župančič Vinica, Tamburaški orkester Cirkovce, Tamburaški orkester Dobreč in Tamburaški orkester Šmartno.
Nastope je spremljala tričlanska strokovna žirija, ki so jo sestavljali mag. Damir Zajec, Helena Vidic in prof. Tomaž Habe, ta je za Slovenske novice povedal, da imamo trenutno kar 20 zelo kakovostnih tamburaških ansamblov. Še več je manjših, lokalnih skupin, ki priložnostno nastopajo na prireditvah in proslavah. »Tamburaški orkestri so obstajali že pred vojno. Tako smo imeli skupine na Vipavskem, Koroškem in Gorenjskem, Dolenjskem ter seveda v Beli krajini, kjer je tamburica zaradi vpliva s Hrvaške postala ljudski inštrument.«
Kot kažejo viri, so prve tamburaške festivale organizirali že v tridesetih. Denimo leta 1927 so v Mariboru imeli revijo tamburaških zborov, kjer je s svojim orkestrom nastopil tudi Radovan Gobec, znani povojni glasbenik, skladatelj in profesor, in priigral prvo mesto. Vsesplošni razvoj tamburaške kulture se je začel po vojni. Prof. Habe pove, da je bila tamburica zelo priljubljen inštrument.
»Gre za glasbilo, ki se ga lahko relativno hitro naučimo.« Hkrati je poceni in dostopno, v nasprotju z denimo harmoniko, ki je že drag inštrument. Stvar se je na bolje spremenila sredi osemdesetih, ko so v Cirkovcah prvič organizirali srečanje tamburaških skupin Slovenije pod okriljem takratne Zveze kulturnih organizacij Slovenije, danes preimenovan v Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD). Od takrat so organizirali že 40 festivalov, odpadel je le 2020. zaradi korone.
Da je tamburica priljubljena po vsej Sloveniji, govori podatek, kje vse so pripravili festivale. Prva dva so organizirali v Cirkovcah, nato pa v Velenju, Portorožu, Ljubljani, Celju, Artičah, Ajdovščini, Gorišnici, Metliki, Žalcu, Semiču, Murski Soboti, Novem mestu, na Ptuju, v Retečah, Laškem, Majšperku, Brežicah, Bohinjski Bistrici in seveda tudi v Šmartnem, kjer smo bili v letih 1992 in 2008. Kljub festivalom se skupine po besedah prof. Habeta do danes niso nikoli povezale v tamburaško zvezo. »Razloga, zakaj ni prišlo do organske povezave, pravzaprav ne poznam. Nekaj gre gotovo pripisati slovenski naravi, ker se neradi povezujemo,« namigne.
Strokovna žirija je tokrat podelila tri zlata priznanja s pohvalo, po eno zlato, srebrno ter bronasto. Najbolje ocenjeni je bil Tamburaški orkester Dobreč, ki je prejel zlato plaketo s pohvalo. Kar pravzaprav ni presenetljivo, saj gre za enega najboljših orkestrov pri nas v zadnjih letih, ki je denimo na 2. mednarodnem festivalu tamburašev v Rumi pri Novem Sadu leta 2015 osvojil prvo mesto in tako postal najboljši tamburaški orkester nekdanje skupne države in zagotovo eden najboljših v Evropi. Leta 2019 so pripravili prvo tamburaško opero Ambrož in Katarina.
Igranja nanjo se lahko relativno hitro naučimo.
A čeprav je priljubljena, po besedah prof. Habeta tamburica v Sloveniji ni akademski inštrument. »Da se inštrument začne poučevati na akademiji, morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Tako kot je harmonika prehodila organsko pot od nižjih glasbenih šol prek srednjih, da je postalo vse skupaj tako kakovostno, da so jo sprejeli in jo danes poučujejo na akademiji. Tamburico trenutno poučujejo le na nižjih glasbenih šolah v Beli krajini.« Dodatno je žirija podelila še tri posebna priznanja. Priznanje za najboljšega solista je prejela solistka na bisernici Katja Banovec Vrviščar. Posebni priznanji za sestavo koncertnega programa sta prejela Tamburaški orkester Dobreč pod vodstvom Gregorja Zagorca in Tamburaški orkester Šmartno pod vodstvom Štefana Vidica.
