Prva dama citer je dobila svojo knjigo
Cita Galič je nesporno glasbenica in pedagoginja, katere življenje so zaznamovale citre. Prav ta nekoč ne preveč priljubljen inštrument, ker je veljal za nemško glasbilo, je po šolanju na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer se je posvetila klavirju, tudi poučevala. Sprva le na glasbeni šoli v Trbovljah, pozneje v še nekaj glasbenih šolah drugod po Sloveniji. In prav njej gre zasluga, da danes citre poučujejo že skoraj povsod.
Prve citre za pisanko
Letos, po 45 letih poučevanja, se bo priljubljena citrarka upokojila. Da vse njene izkušnje, ki jih je v teh letih pridobila, uspehi, predvsem pa anekdote s številnih muziciranj in potovanj doma in po svetu ne bi utonili v pozabo, se je njen mož Jože Galič, prav tako znani glasbenik in publicist odločil, da o svoji dolgoletni življenjski in glasbeni sopotnici, rojeni Zakonjšek, napiše knjigo.
Naslovil jo je Cita – S citrami po lestvici življenja. Knjiga je bila javnosti prvič uradno predstavljena junija na 24. prireditvi Pod Reško planino veselo živimo v Mariji Reki pri Preboldu, kjer je Cita tudi odraščala. »O slovenskih glasbenih legendah je v zadnjih letih izšlo več knjig, dobrih in manj dobrih. Tudi sam sem leta 2005 napisal in izdal eno te vrste. Nekateri so se ob branju zgražali, drugi neskončno zabavali … V tem čudnem času, ko kot upokojenec večino časa preživim doma, pa je tudi mene prešinila ideja, ki sem jo z največjim užitkom uresničil v obdobju korone. Lotil sem se pisanja knjige o izjemno zanimivi glasbeni poti svoje žene, ki ni čisto 'navadna' žena. Je predvsem glasbenica in pedagoginja, ki si je s predanim delom že zdavnaj prislužila naziv prve slovenske citrarke,« odločitev pojasni Jože Galič.
In doda, da je bila Citina pot sicer vse prej kot lahka, od prvih korakov pri spoznavanju slovenske ljudske glasbe v rojstni Mariji Reki pa jo je vodila na šolanje in študij v Trbovlje in pozneje na Akademijo za glasbo v Ljubljani.
Morda je Cita imela nekaj sreče, ker je bila tudi njena krstna botra ljudska glasbenica, ki je igrala na harmoniko, pri hiši pa so imeli še druga glasbila. Nekoč pa ji je botra za pisanko podarila prav citre. Cita je še večjo samozavest in veselje do igranja dobila, ko jo je po nastopu na Radiu Ljubljana pohvalil njen največji vzornik Miha Dovžan.
Pozneje je pela, igrala in skladala pesmi v družinskem ansamblu Prijatelji izpod Reške planine, ko je spoznala svojega moža Jožeta, ki je imel prav tako svoj ansambel, pa sta se njuni poti združili v Ansamblu Slovenija, katerega posebnost je bila, da so poleg standardnih inštrumentov vanj vključili tudi citre, orglice in violino, kar je pripomoglo k prepoznavnosti in mnogim uspehom doma in v tujini. Poleg zakoncev Galič so bili člani še Citina sestra Erika Zakonjšek, pozneje poročena Fele, ki je igrala violino in pela, Marjan Knez je igral klavirsko harmoniko, Zdenko Štrucl in pozneje Samo Golavšek bas kitaro, Jelko Jurkovič pa ritem kitaro.
Je predvsem glasbenica in pedagoginja, ki si je s predanim delom že zdavnaj prislužila naziv prve slovenske citrarke.
Leta 1996 so nastopili tudi na najprestižnejšem festivalu Slovenska polka in valček, kjer so zmagali z najboljšo polko Čestitka naj odmeva. V zakladnico so prispevali še mnogo drugih lepih viž, ki so še danes zelo prepoznavne in prijetne za uho, kar jih loči od drugih izvajalcev narodno-zabavne glasbe. Kot pravi avtor knjige, je bila Cita nepogrešljiva tudi v Vokalnem kvintetu Ajda, skoraj tri desetletja pa tudi srce družinskega pevsko-inštrumentalnega sestava Družina Galič, v katerem je prav tako pela in igrala na citre, obenem pa je bila umetniška vodja.
Igrala je po vsem svetu
Njene citre so zvenele v številnih evropskih državah, dotaknile so se src poslušalcev v Južni Ameriki, Kanadi in Avstraliji, kjer se je zvrstilo veliko zanimivih in veselih dogodkov.
»Pri marsikaterem sem bil seveda zraven, s tehtnimi in obenem prisrčnimi opisi preostalih pa so mi prijazno pomagali njeni drugi glasbeni sopotniki, ki sem jim hvaležen za čudovite prispevke in fotografije, ki jih je v knjigi več kot 170. Knjiga pa je v tem kratkem času od izida postala tako priljubljena, da že razmišljamo o ponatisu,« nam še zaupa avtor. In omeni še nekaj zanimivih prigod. »Eno manj znanih dejstev je, da je bila Citina sošolka na srednji glasbeni šoli svetovno znana flavtistka Irena Grafenauer, sošolec pa kitarist in poznejši ultramaratonski plavalec Martin Strel. Na akademiji za glasbo je bil v generaciji z njo tudi priznani slovenski skladatelj Aldo Kumar,« razkriva Galič.
Kot učiteljica je ob posebnih priložnostih razdajala svoje bogato znanje celo tretji generaciji Slovenk in Slovencev v argentinskem Buenos Airesu.
Cita je s posnetki in nastopi v živo sodelovala z mnogimi posamezniki in skupinami, denimo pohorskim godcem Tinetom Lesjakom, opernim pevcem Juanom Vasletom, pevskimi skupinami Završki fantje, Sestrami Budja, Damami domače glasbe. V posebnem spominu pa je Citi ostalo tudi petnajst let poučevanja otrok koroških Slovencev vse od Pliberka do Celovca. Kot učiteljica je ob posebnih priložnostih razdajala svoje bogato znanje celo tretji generaciji Slovenk in Slovencev v argentinskem Buenos Airesu ter zagnanim nemškim citrarkam v avstralskem Sydneyju. Nikoli pa ni poučevala hčerke Katarine in sina Marka, ki sta tudi izvrstna glasbenika.
45
let je poučevala.
Zakaj ne? »Knjiga razkriva tudi to njeno nepričakovano odločitev,« je skrivnosten Jože Galič, sicer med drugim nekdanji urednik in voditelj oddaj narodno-zabavne glasbe na Televiziji Slovenija in oddaj slovenske ljudske glasbe na Radiu Tempo in Radiu Celje.
