NOV ALBUM
Prva postaja novega McCartneyjevega albuma
Na začetku septembra gremo na glasbeno potovanje. Prvi dve skladbi napovedujeta konceptualen album.
Odpri galerijo
Obeta se nam 14 novih skladb.
Pauk McCartney bo 7. septembra pri založbi Capitol Records izdal svoj 17. studijski album z naslovom Egypt Station. Napovedal ga je z izdajo dveh skladb I Don't Know in Come to Me. Obe nosita njegov prepoznavni glasbeni pečat, še več, kar pošteno dišita po The Beatles.
Druži ju tudi potrpežljivost, ki jo je pred približno dvema desetletjema glasbena industrija začela izgubljati, še posebno na polju produkcije, kjer se mudi, da se ne bi format skladbe zameril radijskim postajam in nemirnim uporabnikom spleta. Dandanes si lahko kaj takšnega privošči le peščica, med njimi legenda, kot je McCartney, in s tem samozavestno konkurira na vrhovih glasbenih lestvic.
Gospodje, kot so McCartney, Richards, Clapton ali Dylan, so vendarle v letih, in čeprav imajo vredne naslednike, bodo slednji veliko težje delovali brez njihovega zavetrja. Izkušnje nas učijo, da je prav načrtno poneumljanje množic glavni motor padanja ravni kakovosti v popularni glasbi, ki je danes na ravni šolarjev. Ti pa poslušajo velikane glasbe bolj zaradi prigovarjanja staršev kot česa drugega. Priznati si moramo, da danes prave pop produkcije ni več, nekoč so bili vodilni pop izvajalci Dire Straits ali Talking Heads, spomnimo se na MTV, danes pa nas nagovarjajo starlete z groteskno povečanimi oblinami, ki slavijo slabe vrednote, nespoštovanje do lastnega telesa in mladost, ter nekakšne instantne navidezno angažirane skladbe, ki se medijo v politični korektnosti in zlatem rezu Hollywooda.
Celo redki presežki, kot je Childish Gambino Donalda Gloverja, so zgolj čofotanje po površju, stokrat pogreta juha, ne globoki rezi, žal pa današnja generacija preprosto ne premore orodja, da bi to uvidela. Smo v obdobju izumiranja albumov, ko štejejo le še singli, ti pa morajo šokirati, da jih sploh opazimo. Prav zaradi tega lahko konceptualne albume na velikih odrih poslušamo le še od izvajalcev, kot sta Roger Waters, Jeff Lynne, v tem je blestel Bowie, še blesti Nick Cave ali PJ Harvey, ne nazadnje tudi Arcade Fire. McCartney je v odgovoru na vprašanje, kakšen bo njegov novi album, poudaril prav to plat. »To bo album, kakršne smo delali nekoč. Egypt Station ima prvo postajo pri prvi skladbi, nato bo vsaka naslednja nova postaja. Na tej zamisli temeljijo vse skladbe. Zame prihaja glasba iz nekega sanjskega kraja,« je dejal v nekem intervjuju.
Album je snemal v Los Angelesu in Angliji, pod producentsko taktirko pa se je podpisal Greg Kurstin, ki ga poznamo po sodelovanju s Foo Fighters, Adele in Beckom. Egypt Station bo postregel s 14 skladbami in bo njegova prva izdaja po albumu New iz leta 2013.
Druži ju tudi potrpežljivost, ki jo je pred približno dvema desetletjema glasbena industrija začela izgubljati, še posebno na polju produkcije, kjer se mudi, da se ne bi format skladbe zameril radijskim postajam in nemirnim uporabnikom spleta. Dandanes si lahko kaj takšnega privošči le peščica, med njimi legenda, kot je McCartney, in s tem samozavestno konkurira na vrhovih glasbenih lestvic.
Album, kakršne so delali nekoč
Že ob bežnem poslušanju njegovih novih skladb postane jasno, da je njegova ustvarjalna moč v naletu in, še toliko bolj razveseljivo, izvajalska tudi. V nasprotju z njegovimi kolegi iz skupine The Roling Stones, ki so jim že pošle izvajalske moči, se lahko McCartney po izvedbi še vedno primerja z najboljšimi in jih večino tudi prekaša. Ne nazadnje si je prav on izmislil številna pravila glasbene industrije, predvsem na področju popa in rocka. Sočasno imajo spoznanja, da se tovrstna glasbena tradicija utaplja v kloaki siceršnje, med širokimi masami priljubljene glasbene produkcije, nekoliko grenak priokus.Nekdanji beatle je zadnji album izdal leta 2013.
Gospodje, kot so McCartney, Richards, Clapton ali Dylan, so vendarle v letih, in čeprav imajo vredne naslednike, bodo slednji veliko težje delovali brez njihovega zavetrja. Izkušnje nas učijo, da je prav načrtno poneumljanje množic glavni motor padanja ravni kakovosti v popularni glasbi, ki je danes na ravni šolarjev. Ti pa poslušajo velikane glasbe bolj zaradi prigovarjanja staršev kot česa drugega. Priznati si moramo, da danes prave pop produkcije ni več, nekoč so bili vodilni pop izvajalci Dire Straits ali Talking Heads, spomnimo se na MTV, danes pa nas nagovarjajo starlete z groteskno povečanimi oblinami, ki slavijo slabe vrednote, nespoštovanje do lastnega telesa in mladost, ter nekakšne instantne navidezno angažirane skladbe, ki se medijo v politični korektnosti in zlatem rezu Hollywooda.
Celo redki presežki, kot je Childish Gambino Donalda Gloverja, so zgolj čofotanje po površju, stokrat pogreta juha, ne globoki rezi, žal pa današnja generacija preprosto ne premore orodja, da bi to uvidela. Smo v obdobju izumiranja albumov, ko štejejo le še singli, ti pa morajo šokirati, da jih sploh opazimo. Prav zaradi tega lahko konceptualne albume na velikih odrih poslušamo le še od izvajalcev, kot sta Roger Waters, Jeff Lynne, v tem je blestel Bowie, še blesti Nick Cave ali PJ Harvey, ne nazadnje tudi Arcade Fire. McCartney je v odgovoru na vprašanje, kakšen bo njegov novi album, poudaril prav to plat. »To bo album, kakršne smo delali nekoč. Egypt Station ima prvo postajo pri prvi skladbi, nato bo vsaka naslednja nova postaja. Na tej zamisli temeljijo vse skladbe. Zame prihaja glasba iz nekega sanjskega kraja,« je dejal v nekem intervjuju.
Album je snemal v Los Angelesu in Angliji, pod producentsko taktirko pa se je podpisal Greg Kurstin, ki ga poznamo po sodelovanju s Foo Fighters, Adele in Beckom. Egypt Station bo postregel s 14 skladbami in bo njegova prva izdaja po albumu New iz leta 2013.
