Queeni za vse generacije

Freddie Mercury je bil nedvomno najpomembnejši pečat legendarne skupine Queen v njenem zlatem obdobju, njihov sloves pa naprej nosijo danes tudi drugi. Med najslavnejšimi je srbska tribute skupina Queen symphony.

Ta bo 19. oktobra nastopila v Sloveniji, v celjski dvorani Golovec. In to ob spremljavi 55-članskega simfoničnega orkestra in zbora. Zagotovo se obeta prava poslastica za vse oboževalce, ki je nikakor ne gre zamuditi.  Fantje so namreč skoraj zrcalna podoba originala.
Koncert bo nekakšno nadaljevanje uživanja glasbe po uspešnem biografskem filmu o Freddieju Mercuryju, ki je na letošnjih oskarjih prejel štiri kipce, je tudi dobitnik zlatega globusa.

Kako se je sploh zgodilo, da s svojimi več kot dveurnimi šovi v kostumih, ki so identični Mercuryjevim, in z istim modelom kitare, na kakršno je igral tudi Brian May, nastopajo po vsem svetu?

»Ko smo naključno začeli igrati skladbe Queenov na ta način, smo se na skupino obrnili z vprašanji glede licence ali dovoljenja. Odgovor je bil, naj se sprostimo in uživamo. Spoznali so, da takšne tribute skupine lahko postanejo del nekega velikega sistema. Če so oni srce, njihova glasba in mediji arterije, so tribute skupine žile, ki pridejo tudi do tistih mest, na katerih se sami ne bodo pojavili in ki njihovo glasbo predstavijo iskreno z veliko žara. Pred devetimi leti so na svoji uradni spletni strani prvič objavili novico o naši turneji v Braziliji, Brian May pa je nekoč objavil tudi svoj komentar o naši izvedbi s simfoničnim orkestrom ter zborom. Originalna skupina ve za nas,« pravi bas kitarist in njen ustanovitelj Ivan Đerfi.
 

Najprej mu film ni bil všeč

Tribute skupina, ki velja za eno najboljših na svetu, je bila posebno počaščena tudi po izidu filma. Družba 20th Century Fox, iz produkcije katere je biografski film o Mercuryju, jih je povabila, da nastopijo na premieri v Beogradu. Koncert je bil neposredno pred projekcijo. Đerfi si ga ob tej priliki ni ogledal, ampak šele pozneje.

»Ko sem si ga ogledal prvič, sem bil ravnodušen. Nisem mogel razumeti, zakaj je vse tako pomešano glede dogajanja in kostumov. Edino, kar me je navdušilo, je neverjetna rekonstrukcija do najmanjših podrobnosti odra in opreme na koncertih in samega studia, v katerem so Queen posneli album A Night At The Opera. Sčasoma, ko sem spremljal, kaj vse se je dogajalo glede filma, in predvsem ko sem videl na naših koncertih množice mladih v prvih vrstah s Queen majicami in velikim navdušenjem, sem spoznal, da je film odličen, da je dosegel cilj in da sem ga sam doživljal z nekega sebičnega, zaljubljenega kota. Če je njegov namen ustvariti nove, mlade oboževalce Queenov, sem srečen, saj je rezultat zares neverjeten, presrečen sem tudi, da njihova glasba živi tudi skoraj 30 let po Mercuryjevi smrti.«

To, kar delajo, zanje ni bil nikoli projekt, nikoli, pravijo, si niso predstavljali, v kaj se bo razvil. »Kot oboževalci Queenov smo želeli narediti le kakšen koncert za dušo. Ljudje so se odzvali navdušeno, pa smo naredili še enega in nato še enega, potem je kar steklo. V letih, ki so sledila, se je vse nadgrajevalo in ni bilo lahko. Od prepotrebnih finančnih sredstev do začetnega omalovaževanja vsega, kar je iz dežele, kot je bila Srbija. Spomnim se, da smo morali pred slovensko ambasado ure dolgo čakati na vizume. Danes je vse drugače. Svet si zaradi nas šminka obraze, kot je rekel neki naš avtor.«
 

Jokal na koncertih

Ni treba poudarjati, da je Đerfi velik oboževalec kultnih Queenov. »Bil sem na koncertu leta 1998, ko je bil v skupini že Paul Rodgers. Sestave z Mercuryjem žal v živo nisem videl nikoli, saj sem bil leta 1986, ko je bila njihova zadnja turneja, star samo 12 let. Vem pa, da je takrat iz Beograda v Budimpešto šlo 12 avtobusov oboževalcev. Največ čustev je v meni sprožil prav koncert leta 1998. Takrat sem namreč prvič videl v živo to neverjetno četverico. V prvi vrsti sem ves čas jokal. Bil sem v takšnem čustvenem šoku, da se ne spomnim ničesar, samo neverjetnih čustev, ki so me preplavila ob tistem kitarskem tonu,« se spominja.

Nastopajo po vsem svetu, tudi na različnih mednarodnih festivalih. Med značilnostmi tovrstnih skupin je poleg glasovne težnja po čim večji vizualni podobnosti. V skupini je bržkone najpomembneje, da glavni pevec Ivan Ristanović tudi po videzu kar najbolj spominja na Mercuryja, prav tako pa je neverjetna podobnost odrskih nastopov obeh. Kot je povedal, se pogosto zgodi, da je na koncertih takšno navdušenje, kot da bi na odru stal pravi Mercury, ne on.