Razstava o mojstru filmov slabega okusa
Joh Waters ni oskarju nikoli prišel niti blizu. A ne nazadnje akademija ne izroča tega najvišjega priznanja filmom, ki podelijo noto estetike kiču in slabemu okusu, ter nekomu, ki to, da nekdo med ogledom tvojega filma bruha, enači s stoječimi ovacijami. A vseeno je prav v Muzeju akademije za filmsko umetnost v Los Angelesu zdaj zaživela razstava z več kot 400 eksponati v 12 sobanah. Pripoveduje zgodbo filmarja, ki je s svojo umetnostjo, ki pač ni za vsak okus, rušil tabuje.
"To je noro. Ampak noro na dober način," je ob odprtju dejal 74-letni filmar. "Spominja me na moje filmske začetke, ko je bil edini kraj, kjer sem lahko predvajal svoje filme, cerkev. To zdaj je nabito s podobno ironijo." A z eno velikansko razliko. Danes Waters namreč ni več dolgolasi upornik, ki je tvegal aretacijo, ko je s skupino študentov igre brez dovoljenja snemal na ulicah domačega mesta Baltimore. Danes je uveljavljeni filmar, ki so se mu leta 2019 na filmskem festivalu v Locarnu priklonili s častnim leopardom za življenjsko delo in čigar ime se bo v prihodnjih dneh zalesketalo na zvezdi na pločniku slavnih v Hollywoodu.
Ideja o predstavitvi Watersove filmske poti na razstavi se je muzeju akademije porodila že pred štirimi leti, filmar pa jo je takoj zagrabil z obema rokama. "Zakaj ne? Lahko sem srečen, da sem to dočakal. Veliko ljudi, ki so del mojega uspeha, namreč ni več med nami," se je odzval in začel brskati za pripomočki s svojih snemanj, kostumi, osnutki scenarijev, kustosom razstave pa dal tudi imena in naslove vseh, ki bi morda lahko delili kakšno anekdoto ali imeli kje shranjene spomine, povezane z njegovimi filmskimi stvaritvami. Vsekakor jim je dal polne roke dela, zbiranje predmetov za razstavo je bilo – povesta kustosinji Jenny He in Dara Jaffa – namreč še najbolj podobno lovu na zaklad. "Pogovarjali sva se s trumo oseb, ki so delali pri njegovem filmu Polyester. Snemali so ga v hiši v predmestju Baltimora, po koncu pa so obleke, pohištvo in drugo, kar so uporabili, prodajali ljudem iz soseščine na veliki garažni razprodaji. Vedeli sva, da verjetnost, da ti ljudje še danes, 40 let pozneje, živijo tu in imajo kak predmet iz filma, niso prav velike." Hodili sta od vrat do vrat – in imeli srečo. Celo tako veliko, da sta na koncu zbrali blizu 1000 predmetov, ki govorijo o Watersovi karieri, nato sta jih morali izbrati 400 eksponatov. Med slavnejšimi sta usnjena jakna in kitara, ki ju je v filmu Cmera uporabljal Johnny Depp. In kostumi iz muzikala Lak za lase, tudi obleka z velikanskimi ščurki. "Želim si, da bi bili moji starši še živi. Vedno so mi dali vedeti, da lahko počnem, kar želim, čeprav so bili nad tem, za kar sem se odločil, zgroženi," je ob razstavi počaščen režiser.
Watersu je veliki preboj uspel leta 1972 s filmom Pink Flamingos, "trash manifestom", ki je definiral njegov slog in v katerem je zaigrala kraljica drega Divine. Sledila sta filma Female Trouble (1974) in Desperate Living (1977). Leta 1981 se je v družbeni satiri Polyester ponorčeval iz ameriškega predmestnega življenja, širši uspeh pa je dosegel leta 1988 z muzikalom (Lak za lase), ki je pomenil tudi njegovo zadnje sodelovanje z Divine.
