Pošast iz Dolenje vasi
Režiser Tomaž Gorkič portret življenja serijskega morilca Metoda Trobca razvija že kakšno desetletje. Najprej si ga je zamislil kot film, a se je več komisijam na Slovenskem filmskem centru zdel preveč dokumentaren. Tako je leta 2019 posnel kratki film, da bi jasnejše predstavil svojo vizijo, a financiranja vseeno ni dobil. Čez leta je tematiko podrobno raziskal in napisal scenarij, tega pa na pobudo producentke Deje Škerjanc razširil v 8-delno serijo, ki naj bi luč dneva ugledala oktobra naslednje leto – če bo vse teklo tako, kot mora.
Ne gre za poveličevanje, temveč prikaz, kako se družba odzove na takšne situacije.
Gorkič pa tokrat ne snema grozljivke, kot sta denimo Idila in Prekletstvo Valburge, temveč je serijo zastavil kot širšo raziskavo družbe: kako ta obravnava nasilje in kako se nanj pogosto odzove šele, ko je prepozno. Njegova dela se tudi sicer osredotočajo na tematike, ki raziskujejo človeške odnose, družbene dinamike in identiteto, pogosto jih prežema črni humor. Igrana drama, ki bo žanrsko sledila smernicam psihološkega trilerja, bo imela naslov Metod: pošast iz Dolenje vasi.
»S to temo se ukvarjam že 10 let,« pravi Gorkič, ki je ves ta čas poskušal zagotoviti sredstva. V že omenjenem kratkem filmu je Trobca igral Luka Cimprič. »A dogovori za serijo so trajali tako dolgo, da je on vmes postal prestar za to vlogo. Trobec je namreč moril, ko je bil star okrog 25 let, Cimprič pa jih ima sedaj 39,« pove režiser.
Vseskozi lagal
Scenarij za 8-delno serijo, vsak bo dolg 50 minut, je napisal sam. »Težko je reči, kako točno je nastal – scenarij je stvar, ki nekaj časa raste,« je dejal. Serija bo seveda temeljila na resničnih dogodkih, a Gorkič pravi, da ne bo narejena kot rekonstrukcija.
»Sledi resničnim dogodkom, ne gre pa za potvarjanje teh dogodkov. Največji problem zgodbe je, da je Trobec po domače rečeno ves čas lagal. Tudi ko bereš sodne spise – vsaj v tistih, ki so bili dostopni meni –, je tako. Nikoli ni povedal, kaj se je zgodilo v resnici. Na osnovi tega je težko sestaviti nekaj, za kar bi lahko z gotovostjo trdil, da se je res zgodilo. Gre za neke vrste morbidno legendo,« pove režiser.
Zaradi nasprotujočih si zgodb serija ne more temeljiti na resničnih zgodovinskih dogodkih, ampak na situacijah, ki so mu jih ljudje opisali. »Gre za neke vrste ustno izročilo, zato je težko presoditi, kaj se je res zgodilo.« Scenariju je tako dodanih veliko fikcijskih stvari, a niso tako napihnjene, »da bi rekel, da gre za hudiča, ki je požrl polovico Slovenije«, se pošali Gorkič. Tematiko je temeljito raziskal tudi s pomočjo muzejev, proučil je sodne spise, intervjuje ... »Veliko sem našel v starih časopisih, saj je bila to takrat odmevna medijska zgodba. Na osnovi zbranih informacij sem si ustvaril sliko in sestavil zgodbo.«
Zagotavlja, da ne bo posnel spomenika morilcu. »Ne gre za poveličevanje, temveč prikaz, kako se družba odzove na takšne situacije, kako je slepa za nekatere stvari in urgira šele, ko je prepozno,« opozarja. »S Trobčevo zgodbo je v Sloveniji oziroma Jugoslaviji nastal senzacionalizem – prej tega pri nas niso poznali, zato je primer požel ogromno zanimanje javnosti. Serijski morilci so, kot vemo, neke vrste morbidne pop ikone. Ko so ti ljudje enkrat zaprti, ko so njihova grozodejstva obelodanjena, postanejo nekakšni zvezdniki. Tudi okrog Trobca obstaja kult, veliko je pesmi, tudi grozljivih, ki so jih sestavili ljudje,« pravi. »Moj namen nikakor ni čaščenje ali prikazati nekomu, kako bi lahko postal serijski morilec, daleč od tega,« dodaja.
Družba ukrepa prepozno
Skozi serijo želi raziskati, kako je družba slepa za takšne primere in kako prepozno ukrepanje pušča možnost razvoja takšnih grozodejstev v še večjem obsegu. Ne želi eksplicitno prikazovati umorov, temveč se bo osredotočil na okoliščine. »Bolj gre za psihološki teror, proces spreminjanja posameznika v pošast in kakšne posledice to pušča v okolici, kjer se giblje. »Gre za morbidno, temačno vzdušje,« dodaja.
Metod bo v nasprotju z Gorkičevo grozljivko Prekletstvo Valburge resen projekt, morbidna drama, ki se ukvarja ne le s »psihozo« morilca, temveč s »psihozo« cele družbe. »Kako imaš nekaj ves čas pred očmi, pa tega ne vidiš,« pravi avtor. »Jugoslavija je bila velika država, ljudje so potovali s trebuhom za kruhom, birokracija je delovala na drugačen način. Nekdo je šel delat, pa se nikdar ni vrnil. Ljudje so lažje izginili. Zato nihče ne ve, koliko žrtev je končalo v Trobčevi peči.«
Slovenski filmski center je seriji dodelil 250 tisoč evrov, Gorkič pa je zagotovil koproducente v obliki opreme in storitev. »Ampak vseh delov ne bomo posneli takoj. Pričakujem, da bomo posneli dve sezoni,« je povedal. Igralce za glavne vloge ima izbrane, a imen še ni mogel razkriti, je pa povedal, da bo na produkcijski stolček znova sedla Deja Škerjanc. Za izbor igralcev oziroma kasting je pristojna Jana Menger.
Del ekipe bodo tudi kostumografinja Sanja Grcić, scenograf in rekviziter Zoran Lesjak, direktor fotografije Miloš Srdić, zvok pa bo oblikoval Boštjan Kačičnik.
