Rebeka Dremelj: Ženske moramo udariti po mizi
Zavedanje, da si zamenljiv, ni simpatično, spoznava pevka, ki je praznovala 21 let s svojim Sandijem.
Odpri galerijo
Čedalje več žensk je možatih, meni Rebeka.
FOTO: Dejan Javornik
Mnogi bi se ob omembi Rebeke Dremelj vprašali, ali je sploh ostalo še kaj nenapisanega o njej. Verjemite, da veliko, kajti Rebeka nas s svojimi nazori vsak dan navdihuje. V 19 letih, odkar je prisotna na slovenski sceni, je doživela in počela ogromno stvari. Jurij Zrnec ji je nekoč celo nadel vzdevek multipraktik.
Rebeka pred leti ni navduševala samo Slovenije, ampak ves Balkan. »Ko sem se naenkrat morala odločiti med kariero in družino, sem se odločila za družino. Ni mi žal. Še zmeraj pa imam kariere ravno dovolj, da zadovoljim svoje lastne potrebe, svoj ego, svoj jaz,« mi pove, ko razkrije, da se je vrnila domov s kratkega oddiha v Sarajevu. Pred desetimi leti je bilo Sarajevo njena stalnica, saj je tam sodelovala v dveh televizijskih oddajah Zvjezde sa Zvjezdama in Zvjezde plešu, tokrat pa je uživala v družinskih trenutkih s hčerkama Šajano in Sijo.
»Mož me je peljal na večerjo,« mi vzhičeno razkrije, da sta pred kratkim z njenim Sandijem praznovala že 21 let. »Najina zgodba se je začela na valentinovo, na dan državnosti pa sva se poročila, in to samo zaradi tega, da ne moreva zamešati datumov za obletnice,« pripoveduje v smehu. Z iskricami v očeh mi še razkrije: »Za najino obletnico mi je prinesel šopek. Priznati moram, da mi ga velikokrat prinese, ne samo za obletnice. Sicer pa greva večkrat na kakšno večerjo. Letos je ravno na najino obletnico moj brat praznoval rojstni dan in tako sva šla na večerjo k njemu. Ni se mu bilo treba matrati. Tako je videti romantika po 21 letih,« se nasmehne. Ko pa jo vprašam, kako ona njega razvaja, se nekoliko zamisli. »Dobro vprašanje. Tega me že dolgo ni nihče vprašal.« Po kratkem premisleku pove: »Mislim, da pod vsakodnevno razvajanje spada že to, da ima vse oprano, tudi zlikano, otroke urejene, vsak dan ga pričakam s kosilom itd. To je res pravo razvajanje. Poleg tega največkrat vse dopuste načrtujem jaz. Lahko bi rekli, da jaz njega vozim na dopust! V finance se ne bomo spuščali, ampak načrtujem pa jaz.«
Ko se na zgodnje jutro usedeva in naročiva zajtrk (intervju je bil narejen še pred uvedbo ukrepov zaradi koronavirusa), se pošalim, da kar veliko načrtuje, saj sta pred nedavnim uživala tudi v Opatiji in Instanbulu. »Misliš, da bom po 21 letih spraševala?! Lepo te prosim. On je tipičen moški, ves čas govori, da gremo, potem pa je že prepozno. Šel bi na smučanje, ampak ko bi se on spomnil, da bi bilo fajn kaj rezervirati, bi ves sneg že skopnel. Glede na to, da imam jaz rada stvari pod nadzorom, rajši prej organiziram, kot da smo na koncu presenečeni.«
O današnji vlogi žensk še pod vtisi Bosne pa Rebeka pove: »Tam so ženske absolutno bolj poslušne in predane svojim možem kot pri nas. Moške ves čas pedenajo spredaj in zadaj. Pri nas ni tako. Seveda tudi jaz pedenam, ko pa se počutim izkoriščano, nič več.« V pogovoru se zediniva, da je to posledica drugačne vzgoje.
»Pri nas vzgajamo tako, da se morajo naši otroci postaviti za sebe. Mojima hčerkama pravim, da ko ju bo moški gledal s takšnimi iskricami v očeh, kot ju gleda ati, pa seveda s tako mero ljubezni, potem bo tisti pravi za njiju. In da morajo moški njiju nositi po rokah! Kam bi pa prišli, če bi še zmeraj živeli z leseno žlico?! Enostavno moramo iti naprej. Ženske smo dandanes na vodilnih položajih, zato je normalno, da moramo tudi udariti po mizi. Opažam pa, da določeni moški postajajo zelo poženščeni. Čedalje več žensk pa je možatih,« se iskreno nasmeji.
Med zajtrkovanjem izvem, da je že kot punčka sanjala o tem, da bo pevka. »Moj oče je bil muzikant, pel je in igral bas kitaro. Spomnim se, da sem ga na vseh zabavah občudovala in si želela, da bi tudi jaz stala na odru. Enkrat mi je celo pustil, da sem šla z njim na oder in nekaj zapela. Vem, da sem od tistega trenutka ves čas sanjala, da bom tudi jaz nekega dne na odru. Zdaj gledam svojo starejšo hčerko Šajano, ki tudi ves čas sanja o tem, da bo stala na odru. Očitno je to v naših genih in se samo prenaša iz generacije v generacijo,« razloži v smehu.
A hkrati mi prizna: »Ne želim si, da bi hčerka postala pevka, ker vem, kaj vse to potegne za sabo. Vsekakor pa jo bom podprla v vsaki njeni želji in v vsakem njenem podvigu. Tudi jaz ne bi bila to, kar sem danes, če me starši ne bi podpirali.« Rebeka se je zagotovo prav odločila, saj na nastopih s svojo pozitivno energijo napolni še druge. »Ravno prejšnji dan me je mož peljal na nastop, kjer sem nastopila kot presenečenje. Med vožnjo na Roglo sem spala, tako sem bila utrujena. Poleg tega mi je bilo po tistih ovinkih slabo, ker večino časa vozim jaz in je čisto drugače, če sediš za volanom. Ko sva prispela in sem dobila v roke mikrofon, pa je bilo tako, kot da bi me kdo pičil v rit! Čisto druga zgodba! Norim, skačem ... da me na koncu ljudje vprašajo, od kod meni toliko energije?! Tega res ne razumem. Očitno je to moja droga. Na odru postanem čisto druga oseba. Potem ko je vsega konec, sem spet povožena.« Nakar sklene: »Očitno to res rada delam«.
Vsekakor jo je bolezen pred štirimi leti najbolj zaznamovala. »Zavedanje, da si zamenljiv, ni simpatično, res ne. Zavedanje, da se lahko z danes na jutri zgodi, da te ni več, in čisto vse gre enako naprej ... Ko se tega začneš zavedati, začneš res drugače gledati na svet. Ampak ne moreš, dokler nisi sam v tej situaciji. To je tako, kot biti pameten glede otroke, češ, kakšni bi morali biti, dokler nimaš svojih.« Da je zdaj srečna, nam govori tudi z novo pesmijo Zdravo sreča.
»Pozitivizma nam manjka! Ne pozitivnih pesmi, ker jih imamo dosti. Vidim, da imamo ljudje radi pozitivizem. Glede na to, da nas na vsakem koraku bombardirajo z negativnimi informacijami, je super, da so ljudje pesem že takoj vzeli za svojo.« O svojih spremembah, ki so jo vodile do sreče, pa pove: »Res se trudim, da ne iščem več dlake v jajcu. Ko že mislim, da mi je uspelo, se še zmeraj znam razočarati. Ker najbolj lahko razočaram sama sebe, nihče drug me ne more tako razočarati, kot se lahko jaz zaradi svojih pričakovanj.«
Ko srkne naravni sok, pa odrezavo pove: »Še velikokrat se razočaram, da smo si na jasnem. Ampak se trudim. Zato se mi zdi fascinantno, da se ljudje ukvarjajo z drugimi, ker jaz imam sama s sabo toliko dela, da lahko mesece in mesece delam samo na sebi in sploh nikogar drugega ne vidim.« A kot vedno je Rebeka polna novih idej. Na koncu mi v smehu zaupa: »Toliko načrtov imam, da bi morala živeti dve življenji, da bi vse uresničila.«
Čedalje več žensk je možatih, meni Rebeka.
Rebeka pred leti ni navduševala samo Slovenije, ampak ves Balkan. »Ko sem se naenkrat morala odločiti med kariero in družino, sem se odločila za družino. Ni mi žal. Še zmeraj pa imam kariere ravno dovolj, da zadovoljim svoje lastne potrebe, svoj ego, svoj jaz,« mi pove, ko razkrije, da se je vrnila domov s kratkega oddiha v Sarajevu. Pred desetimi leti je bilo Sarajevo njena stalnica, saj je tam sodelovala v dveh televizijskih oddajah Zvjezde sa Zvjezdama in Zvjezde plešu, tokrat pa je uživala v družinskih trenutkih s hčerkama Šajano in Sijo.
»Mož me je peljal na večerjo,« mi vzhičeno razkrije, da sta pred kratkim z njenim Sandijem praznovala že 21 let. »Najina zgodba se je začela na valentinovo, na dan državnosti pa sva se poročila, in to samo zaradi tega, da ne moreva zamešati datumov za obletnice,« pripoveduje v smehu. Z iskricami v očeh mi še razkrije: »Za najino obletnico mi je prinesel šopek. Priznati moram, da mi ga velikokrat prinese, ne samo za obletnice. Sicer pa greva večkrat na kakšno večerjo. Letos je ravno na najino obletnico moj brat praznoval rojstni dan in tako sva šla na večerjo k njemu. Ni se mu bilo treba matrati. Tako je videti romantika po 21 letih,« se nasmehne. Ko pa jo vprašam, kako ona njega razvaja, se nekoliko zamisli. »Dobro vprašanje. Tega me že dolgo ni nihče vprašal.« Po kratkem premisleku pove: »Mislim, da pod vsakodnevno razvajanje spada že to, da ima vse oprano, tudi zlikano, otroke urejene, vsak dan ga pričakam s kosilom itd. To je res pravo razvajanje. Poleg tega največkrat vse dopuste načrtujem jaz. Lahko bi rekli, da jaz njega vozim na dopust! V finance se ne bomo spuščali, ampak načrtujem pa jaz.«
Ko se na zgodnje jutro usedeva in naročiva zajtrk (intervju je bil narejen še pred uvedbo ukrepov zaradi koronavirusa), se pošalim, da kar veliko načrtuje, saj sta pred nedavnim uživala tudi v Opatiji in Instanbulu. »Misliš, da bom po 21 letih spraševala?! Lepo te prosim. On je tipičen moški, ves čas govori, da gremo, potem pa je že prepozno. Šel bi na smučanje, ampak ko bi se on spomnil, da bi bilo fajn kaj rezervirati, bi ves sneg že skopnel. Glede na to, da imam jaz rada stvari pod nadzorom, rajši prej organiziram, kot da smo na koncu presenečeni.«
FOTO: IGOR MODIC
O današnji vlogi žensk še pod vtisi Bosne pa Rebeka pove: »Tam so ženske absolutno bolj poslušne in predane svojim možem kot pri nas. Moške ves čas pedenajo spredaj in zadaj. Pri nas ni tako. Seveda tudi jaz pedenam, ko pa se počutim izkoriščano, nič več.« V pogovoru se zediniva, da je to posledica drugačne vzgoje.
»Pri nas vzgajamo tako, da se morajo naši otroci postaviti za sebe. Mojima hčerkama pravim, da ko ju bo moški gledal s takšnimi iskricami v očeh, kot ju gleda ati, pa seveda s tako mero ljubezni, potem bo tisti pravi za njiju. In da morajo moški njiju nositi po rokah! Kam bi pa prišli, če bi še zmeraj živeli z leseno žlico?! Enostavno moramo iti naprej. Ženske smo dandanes na vodilnih položajih, zato je normalno, da moramo tudi udariti po mizi. Opažam pa, da določeni moški postajajo zelo poženščeni. Čedalje več žensk pa je možatih,« se iskreno nasmeji.
Sanjala, da bo na odru
Med zajtrkovanjem izvem, da je že kot punčka sanjala o tem, da bo pevka. »Moj oče je bil muzikant, pel je in igral bas kitaro. Spomnim se, da sem ga na vseh zabavah občudovala in si želela, da bi tudi jaz stala na odru. Enkrat mi je celo pustil, da sem šla z njim na oder in nekaj zapela. Vem, da sem od tistega trenutka ves čas sanjala, da bom tudi jaz nekega dne na odru. Zdaj gledam svojo starejšo hčerko Šajano, ki tudi ves čas sanja o tem, da bo stala na odru. Očitno je to v naših genih in se samo prenaša iz generacije v generacijo,« razloži v smehu.
Ko sem se naenkrat morala odločiti med kariero in družino, sem se odločila za družino. Ni mi žal.
A hkrati mi prizna: »Ne želim si, da bi hčerka postala pevka, ker vem, kaj vse to potegne za sabo. Vsekakor pa jo bom podprla v vsaki njeni želji in v vsakem njenem podvigu. Tudi jaz ne bi bila to, kar sem danes, če me starši ne bi podpirali.« Rebeka se je zagotovo prav odločila, saj na nastopih s svojo pozitivno energijo napolni še druge. »Ravno prejšnji dan me je mož peljal na nastop, kjer sem nastopila kot presenečenje. Med vožnjo na Roglo sem spala, tako sem bila utrujena. Poleg tega mi je bilo po tistih ovinkih slabo, ker večino časa vozim jaz in je čisto drugače, če sediš za volanom. Ko sva prispela in sem dobila v roke mikrofon, pa je bilo tako, kot da bi me kdo pičil v rit! Čisto druga zgodba! Norim, skačem ... da me na koncu ljudje vprašajo, od kod meni toliko energije?! Tega res ne razumem. Očitno je to moja droga. Na odru postanem čisto druga oseba. Potem ko je vsega konec, sem spet povožena.« Nakar sklene: »Očitno to res rada delam«.
Pozitivnosti nam manjka
Vsekakor jo je bolezen pred štirimi leti najbolj zaznamovala. »Zavedanje, da si zamenljiv, ni simpatično, res ne. Zavedanje, da se lahko z danes na jutri zgodi, da te ni več, in čisto vse gre enako naprej ... Ko se tega začneš zavedati, začneš res drugače gledati na svet. Ampak ne moreš, dokler nisi sam v tej situaciji. To je tako, kot biti pameten glede otroke, češ, kakšni bi morali biti, dokler nimaš svojih.« Da je zdaj srečna, nam govori tudi z novo pesmijo Zdravo sreča.
»Pozitivizma nam manjka! Ne pozitivnih pesmi, ker jih imamo dosti. Vidim, da imamo ljudje radi pozitivizem. Glede na to, da nas na vsakem koraku bombardirajo z negativnimi informacijami, je super, da so ljudje pesem že takoj vzeli za svojo.« O svojih spremembah, ki so jo vodile do sreče, pa pove: »Res se trudim, da ne iščem več dlake v jajcu. Ko že mislim, da mi je uspelo, se še zmeraj znam razočarati. Ker najbolj lahko razočaram sama sebe, nihče drug me ne more tako razočarati, kot se lahko jaz zaradi svojih pričakovanj.«
Jurij Zrnec ji je nekoč nadel vzdevek multipraktik.
Ko srkne naravni sok, pa odrezavo pove: »Še velikokrat se razočaram, da smo si na jasnem. Ampak se trudim. Zato se mi zdi fascinantno, da se ljudje ukvarjajo z drugimi, ker jaz imam sama s sabo toliko dela, da lahko mesece in mesece delam samo na sebi in sploh nikogar drugega ne vidim.« A kot vedno je Rebeka polna novih idej. Na koncu mi v smehu zaupa: »Toliko načrtov imam, da bi morala živeti dve življenji, da bi vse uresničila.«
