S Čuki že četrt stoletja: Alkohola ni bilo nikoli, kregarij pa tudi ne (FOTO)
Nobenega dvoma ni, da je alfa in omega Čukov vodja in ustanovitelj Jože Potrebuješ, ki je tudi avtor večine uspešnic, s katerimi so Čuki nagovarjali tako najmlajšo kot tudi publiko v zrelih letih. Poslušalci so dobesedno rasli z njimi, in če so nekoč v prvih vrstah na njihovih koncertih stale najstnice, so te najstnice danes mame, nekatere celo babice. In še vedno rade prisluhnejo štirim fantom, ki so jih vselej znali spraviti v dobro voljo.
Pred natanko 25 leti se je Čukom pridružil Matjaž Končan, klaviaturist in harmonikar, ki se prvega špila dobro spomni še danes. »To je bilo 20. februarja 1998 v diskoteki Cream v Novi Gorici. Kot še čisto zelen mulc sem stopil v velike čevlje, a se tega še nisem zavedal. V 25 letih smo Slovenijo in nekaj sveta dodobra prebandali. Spoznal sem ogromno novih ljudi, ki so žurirali z nami, in z nekaterimi ostajamo prijatelji še danes,« pravi Matjaž, ki se je ob obletnici zahvalil vsem žurerjem pa tudi vsem čukom.
V prvi vrsti Jožetu, Jerneju Tozonu, Mihi Novaku, Vinku Cankarju in Marku Vozlju. Ko Matjaža vprašamo, ali je bilo odločilno, da je prišel k Čukom, to, da sta z Jožetom tudi v sorodu, nam pove: »Mislim, da sem prišel v ožji izbor predvsem zato, ker sem poleg klaviatur oziroma sintetizatorja igral tudi harmoniko. Pa čeprav Čuki takrat niso igrali veliko narodno-zabavnih skladb, saj je bila ta zvrst glasbe nekoliko v zatonu.« Kot je še dejal, je bilo v resnici ogromno takšnih, ki so obvladovali zgolj klaviature, sam pa je rad in z veseljem raztegnil tudi frajtonarico. In Čuki so pozneje vključevali vedno več harmonike, leta 2000 pa na festivalu Slovenska polka in valček zmagali z valčkom Kraljestvo naše sreče.
Čeprav so bila leta, ko je bilo igranj toliko, da je bilo zelo naporno za vse, pa Matjažu ni žal, da je postal čuk. »Doživeli smo ogromno lepih trenutkov, ki ostajajo v spominih. Dejansko ne pomnim, da bi se nam kdaj zgodilo kaj slabega. Alkohola v naši skupini ni bilo nikoli, kregarij pa tudi ne,« nam še pove Matjaž, ki se še vedno ukvarja z izdelovanjem harmonik, igranje pa poučuje tudi številne mlade.
Ne pomnim, da bi se nam kdaj zgodilo kaj slabega. Alkohola v naši skupini ni bilo nikoli, kregarij pa tudi ne.
»To mi je v veliko veselje,« pravi. Kot tudi to, da se Čuki počasi vračajo v stare ritme, kot so jih bili vajeni pred epidemijo. To pomeni, da se nastopi vrstijo in jih imajo več na teden. »Ljudje so se po epidemiji končno sprostili in čuti se, da so pogrešali sproščene zabave,« sklene pogovor čuk Matjaž, ki mu želimo s Čuki še veliko veselja.
