NOVA PLOŠČA
Šifrerjev zadnji kamenček v mozaiku
Na novem albumu je ujet vroč glasbeni utrip s koncerta 40 let norosti.
Odpri galerijo
Andrejalin je odšel med ljudi in čarobnost trenutka, ujetega v čas, se je ohranila za vse Andrejeve sopotnike vseh generacij. FOTOGRAFIJI: MIRO MAJCEN
Menda so včasih ob rojstvu nepričakovanega otroka na Gorenjskem rekli: »Ja, tko se je pač zgodilo.« Nekaj podobnega bi lahko rekli za pravkar rojeni CD Andreja Šifrerja, ki nosi naslov Andrejalin, kar je pravzaprav zadnji kamenček v mozaiku praznovanja 40. obletnice njegovega prvega albuma Moj žulj.
»Kar je enostavno, ni vedno lahko,« ob tem pravi Andrej. Sicer pa Andrejalin združuje besedi adrenalin in Andrej in vrhunsko ponazarja Šifrerjevo energijo in njegovo čustveno polje. Zaporedje na ploščku sledi koncertu v Cankarjevem domu, zato se začne s starimi originali, ki pa jih slišimo največkrat le polovičko, samo toliko, da nas opomnijo nase. Debeluhi, Moj oče in Bil sem mlad so z nami v celoti, delno pa slišimo tudi Šifrerjeve komentarje, ki svojstveno kažejo na luknjo v času, ki so jo prinesla štiri desetletja. Posebej je treba omeniti bravure, s katerimi sta akustični zvočni koridor ožigosala Angleža Dave Cooke in Bill Thorp. Pri akustiki ne moreš skriti nobene napake, vse se sliši in vse je na dlani, tu ni bleferjev. S harmoniko je zvok pobarval še Martin Žvelc, in prvih dvajset minut mine kot blisk.
Nato Andrej predstavi Tino Marinšek, pove zgodbo o Ramoni in čas je za čudežno potovanje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, mešanim pevskim zborom Limbar iz Moravč, Lions bandom in Šifrerjem v sendviču med devetdesetimi glasbeniki za njim in 1500-glavo množico pred njim. V resnici je povsem sam, saj onih na odru ne vidi, ker so za njim, v dvorani pa tudi nikogar ne vidi, saj je popolna tema.
Le po neznanskem trušču, petju, ploskanju jih sliši pred seboj, za seboj pa urejen glasbeni kaos, ki ga prispevajo simfoniki s Patrikom Greblom za dirigentskim pultom. »Počutil sem se, kot bi stal sredi vulkana, ki je pravkar izbruhnil. Pa vendar, za nič na svetu si ne bi želel zamuditi tega veličastnega trenutka. Za menoj množica zvokov, pred menoj pa množica ljudi, ki prepevajo moje pesmi,« še pove glasbenik.
Koncert ob 40. obletnici prvenca Moj žulj je imel 19. marca v razprodanem Cankarjevem domu.
»Kar je enostavno, ni vedno lahko,« ob tem pravi Andrej. Sicer pa Andrejalin združuje besedi adrenalin in Andrej in vrhunsko ponazarja Šifrerjevo energijo in njegovo čustveno polje. Zaporedje na ploščku sledi koncertu v Cankarjevem domu, zato se začne s starimi originali, ki pa jih slišimo največkrat le polovičko, samo toliko, da nas opomnijo nase. Debeluhi, Moj oče in Bil sem mlad so z nami v celoti, delno pa slišimo tudi Šifrerjeve komentarje, ki svojstveno kažejo na luknjo v času, ki so jo prinesla štiri desetletja. Posebej je treba omeniti bravure, s katerimi sta akustični zvočni koridor ožigosala Angleža Dave Cooke in Bill Thorp. Pri akustiki ne moreš skriti nobene napake, vse se sliši in vse je na dlani, tu ni bleferjev. S harmoniko je zvok pobarval še Martin Žvelc, in prvih dvajset minut mine kot blisk.
Počutil sem se, kot bi stal sredi vulkana, ki je pravkar izbruhnil.
Nato Andrej predstavi Tino Marinšek, pove zgodbo o Ramoni in čas je za čudežno potovanje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, mešanim pevskim zborom Limbar iz Moravč, Lions bandom in Šifrerjem v sendviču med devetdesetimi glasbeniki za njim in 1500-glavo množico pred njim. V resnici je povsem sam, saj onih na odru ne vidi, ker so za njim, v dvorani pa tudi nikogar ne vidi, saj je popolna tema.
Le po neznanskem trušču, petju, ploskanju jih sliši pred seboj, za seboj pa urejen glasbeni kaos, ki ga prispevajo simfoniki s Patrikom Greblom za dirigentskim pultom. »Počutil sem se, kot bi stal sredi vulkana, ki je pravkar izbruhnil. Pa vendar, za nič na svetu si ne bi želel zamuditi tega veličastnega trenutka. Za menoj množica zvokov, pred menoj pa množica ljudi, ki prepevajo moje pesmi,« še pove glasbenik.
