Šifrerjevih sedemdeset let (FOTO)

Muzeji niso več le prostor, kjer bi stari predmeti, izkopanine ter od let porumenele listine pripovedovali zgodovino. Vse bolj se odpirajo tudi navzven in utripajo s sodobnostjo, s tem trenutkom prav zdaj, in postavljajo na ogled zgodbe, ki bodo dediščina šele postale. In ena teh zgodb, ki se še vedno živahno pišejo, je nedvomno življenje našega popularnega glasbenika in vselej zabavljaško razigranega Andreja Šifrerja, ki že 45 let dviguje na noge mlado in staro.

Prešernova hiša, tokrat v znamenju našega kantavtorja, je pokala po šivih.

Utrinki z njegove izjemne življenjske in karierne poti so ob kantavtorjevi 70-letnici namreč oživeli v muzejskih sobah Prešernove hiše v Kranju. »Zgodbe o Andrejevem življenju, njegovih uspehih, osebah, ki so bile zanj pomembne, že danes postajajo dediščina, ki jo bodo imeli zanamci,« je direktorica Gorenjskega muzeja Marjana Žibert zadovoljna in počaščena, da prav tu gostijo razstavo 70 let – NIČ proti VEČnosti, posvečeno živi legendi naše glasbene scene. In še kako živo in živahno je bilo tudi ob odprtju, na katerem solza ganjenosti ni mogel zadržati niti Andrej, ko je videl muzejsko steno, polno svojih diskografskih dosežkov, obiskovalci pa so ob fotografijah, zapisih in koščkih besedil zajadrali v pomembne trenutke v svojih življenjih, ki so jih doživljali prav ob spremljavi Andrejevih skladb.

Avtorici razstave Ana in Tjaša ter kranjski župan niso mogli skriti zadovoljstva ob tako pomembnem dogodku, odprtju razstave o naši živi legendi glasbene scene. 

»Moram vam povedati, da mi je z vašim Martinovim lulčkom uspelo premagati Cooperja (Cooperjev tekaških test, op. p.),« mu je šepnila ena obiskovalka, kopica drugih pa se je podpisovala na prazno tablo pod utrinke iz Andrejevega Živ Žava, otroške veselice iz 80. let, ki je privabljala tudi po 10.000 otrok s starši in več.

Znani koncertni suknjič se skriva v kletnem prostoru, v muzejski Zakladnici.

»To je bil nedvomno dogodek, v katerem smo uživali tudi starejši. A v tistih nerodnih gimnazijskih časih bi bilo čudno, če bi na Živ Žav prišel sam, zato sem si za krinko izposodil sestrine otroke,« se je eden prvih, ki so to neponovljivo zabavo doživeli v živo, na tablo podpisal kranjski župan Matjaž Rakovec. Ko je obiskovalce svečano povabil v Prešernovo hišo, ki bo zdaj en mesec Šifrerjeva, pa je še dodal, da tudi tujim obiskovalcem Kranja vselej povedo, da »kot imamo Prešerna, tako imamo tudi Šifrerja«.

Med prvimi se je na tablo obiskovalcev Živ Žava podpisal kranjski župan in ob tem zajadral v spomine.

Na 1. maj pred 70 leti se je rodil Andrej. In prav na svoj rojstni dan letos je prvič staknil glave z muzejskima sodelavkama Ano Vrtovec Beno in Tjašo Šoštarič, ki sta njegovi zgodbi dali muzejsko obliko. A ob tako bogatem življenju in obsežnem opusu je bilo zahtevno najti rdečo nit, ki nas zdaj vodi skozi tri muzejske sobe. »Vsi poznajo njegove pesmi, pojejo jih na dekliščinah, gasilskih veselicah, porokah, rojstnodnevnih zabavah ... A malokdo ve, da je Andrej tako rekoč vse albume posnel v tujini in se srečeval ter sodeloval tudi z megazvezdniki svetovnega kalibra,« in prav v tem poudarku sta avtorici v hipu našli rdečo nit in skupni jezik z Andrejem. »Življenja seveda ne moreš zajeti na deset, petnajst muzejskih sten, je veliko širše,« se je zavedal Andrej, ki se je zakopal v škatle in fascikle z dokazi s svoje prehojene poti in obenem vse podoživljal.

Stene pri Andreju doma so zdaj gole, svoje zlate in platinaste plošče je prenesel naravnost v muzej, kjer pa so se mu ob pogledu na diskografske dosežke orosile oči.

»Tudi zdaj, ko se sprehajam po razstavi, se mi v glavi še enkrat vrti video mojega življenja. Drugi se morate zadovoljiti s slikami in predmeti,« čeprav imamo tudi obiskovalci občutek, da nas Andrej spremljabpo razstavi, na kateri so ključni dogodki na panojih zapisani v prvi osebi, in nam pripoveduje. Vseeno pa bi si nedvomno želeli, da bi vsaj za nekaj trenutkov lahko uzrli še video v njegovi glavi. Tako bi se morda preselili v London v 70. letih, kamor se je na snemanje svojega prvega albuma Moj žulj odpravil le s škrnicljem z nekaj denarja.

Kranjskemu županu in slavljencu sta se na razstavi pridružila tudi Tone Vogrinec (levo) in Tone Fornezzi - Tof (desno).

»Toliko imam, da posnamemo ploščo,« je dejal, zato so snemali ponoči, med deseto večerno in četrto jutranjo uro, ko je bil najem studia cenejši, čeprav so več denarja zmetali za nočne vožnje s taksijem med studiem in hotelom. »Angleži, znani po škrtosti, so se tedaj lahko učili od Gorenjca, kako šparati,« je dejal večni šaljivec Andrej, s komer bi si želeli pokukati tudi v studio na Abbey Roadu, kjer so snemali The Beatles. In pozneje naš gorenjski kantavtor.

Pesmi je pisal na listke, ki jih je k sreči skrbno shranjevala tudi mama Pavla, njegova prva in največja oboževalka.