REŽISER
Sloviti Tarantino bi bil raje Jerome
Režiser je filmu dal vse, kar je lahko. Razmišljal je, da bi na novo posnel kultne Stekle pse.
Odpri galerijo
Odnehati želi na vrhuncu, da se bo tako tudi zapisal v filmsko zgodovino. FOTO: Mike Blake/Reuters
Quentin Tarantino je mož beseda. Kajti čeprav je že prenekateri zvezdnik napovedoval, da bo naslednji projekt tudi njegov zadnji, je nato vendar našel še enega in še enega ter zavlačeval napovedani sloves od industrije. A ne tudi Quentin, ki je že pred časom dejal, da se bo po desetem avtorskem filmu poslovil od režijskega stolčka, tega pa se bo tudi držal.
»Ne verjamem, da moraš ostati na sceni do trenutka, ko te občinstvo roti, naj vendarle nehaš,« je dejal pred sedmimi leti. Zdaj, z devetimi od desetih obljubljenih filmov za pasom, pa je napoved skorajšnje upokojitve vnovič potrdil. Prepričan je namreč, da bo zaključnemu filmu, ki je sicer uganka tudi zanj, ljudem dal najboljše, kar lahko da. Po tem bi sledil le še zdrs navzdol.
Sloviti filmar, ki že desetletja dokazuje, da je mojster krvavega, brutalnega nasilja, ki pa ga požlahtni z noto elegance in estetike, verjame, da je treba odnehati, ko si na vrhuncu. »Zato se bom po desetem poslovil. Dobro namreč poznam filmsko zgodovino, ki me je naučila, da režiserji nato ne postajajo več boljši,« je dejal in dodal, da je sedmi umetnosti posvetil že trideset let svojega življenja. »V tem času sem morda ustvaril manj filmov kot kdo drug, a vseeno je to resnično dolga kariera. Dal sem vse, kar sem lahko. Najboljše, kar lahko.« Pri tem pa je še opomnil, naj ne pozabimo, da je vendar še tu. S še enim filmom pred sabo.
Na filmsko prizorišče je privršal leta 1992 in bolj udarnega prvenca si ne bi mogel niti zamisliti. Njegovi Stekli psi namreč veljajo za enega najboljših gangsterskih filmov vseh časov in so si do danes pridobili kultni status. In morebiti se je tudi zato poigraval z idejo, da bi se poslovil prav z njimi. S filmom, ki je vse začel, le da v nekoliko modernejši preobleki, in s katerim ne bi mogel ustreliti mimo. »Tega ne bom storil. Sem pa močno razmišljal o tem.« Morda tudi ker je z analizo filmske zgodovine dognal, da je zadnji film vsakega posameznega režiserja najpogosteje tudi njegov najslabši. »Morda bi zato moral kar odnehati, s še enim filmom pred sabo, ki ga nato ne posnamem.« Tako bi se namreč zagotovo poslovil v velikem slogu, saj je kritiška srenja njegov zadnji projekt Bilo je nekoč ... v Hollywoodu ovenčala s kar desetimi oskarjevskimi nominacijami.
Stekli psi bodo ostali, kakršni so. Nikakršnega remaka ali nadaljevanja ne bo. Zakaj bi namreč poskušal nadgraditi in izboljšati nekaj, kar je bilo že v osnovi brezhibno. Vseeno pa je nekaj v njegovi karieri, kar bi, če bi začenjal znova, spremenil.
»Ne bi uporabil imena Tarantino. Namesto tega bi se podpisoval s svojim srednjim imenom Jerome. Bil bi Quentin Jerome,« pravi režiser s krstnim imenom Quentin Jerome Tarantino. Tarantino je namreč priimek njegovega očeta, igralca Tonyja Tarantina, ki ga je spoznal šele kot odrasel moški, kot otrok pa je poznal le očimov priimek Zastoupil. »Bil sem Zastoupil. To je bilo moje ime. To ime sem se naučil napisati,« a se je nato na pragu odraslosti, star je bil 18 ali 19 let, odločil prevzeti priimek biološkega očeta. Ne zaradi kakšne navezanosti na kri ali korenine, ampak ker mu je zvenelo kul. »Ob tem pa sem se z novim, drugim imenom lahko tudi na novo izumil.«
Če bi na novo začenjal, bi v svet filma stopil kot Quentin Jerome. FOTO: Osebni Arhiv
»Ne verjamem, da moraš ostati na sceni do trenutka, ko te občinstvo roti, naj vendarle nehaš,« je dejal pred sedmimi leti. Zdaj, z devetimi od desetih obljubljenih filmov za pasom, pa je napoved skorajšnje upokojitve vnovič potrdil. Prepričan je namreč, da bo zaključnemu filmu, ki je sicer uganka tudi zanj, ljudem dal najboljše, kar lahko da. Po tem bi sledil le še zdrs navzdol.
Najboljši vseh časov
Sloviti filmar, ki že desetletja dokazuje, da je mojster krvavega, brutalnega nasilja, ki pa ga požlahtni z noto elegance in estetike, verjame, da je treba odnehati, ko si na vrhuncu. »Zato se bom po desetem poslovil. Dobro namreč poznam filmsko zgodovino, ki me je naučila, da režiserji nato ne postajajo več boljši,« je dejal in dodal, da je sedmi umetnosti posvetil že trideset let svojega življenja. »V tem času sem morda ustvaril manj filmov kot kdo drug, a vseeno je to resnično dolga kariera. Dal sem vse, kar sem lahko. Najboljše, kar lahko.« Pri tem pa je še opomnil, naj ne pozabimo, da je vendar še tu. S še enim filmom pred sabo.
Ne bi uporabil imena Tarantino. Namesto tega bi se podpisoval s svojim srednjim imenom Jerome. Bil bi Quentin Jerome.
Na filmsko prizorišče je privršal leta 1992 in bolj udarnega prvenca si ne bi mogel niti zamisliti. Njegovi Stekli psi namreč veljajo za enega najboljših gangsterskih filmov vseh časov in so si do danes pridobili kultni status. In morebiti se je tudi zato poigraval z idejo, da bi se poslovil prav z njimi. S filmom, ki je vse začel, le da v nekoliko modernejši preobleki, in s katerim ne bi mogel ustreliti mimo. »Tega ne bom storil. Sem pa močno razmišljal o tem.« Morda tudi ker je z analizo filmske zgodovine dognal, da je zadnji film vsakega posameznega režiserja najpogosteje tudi njegov najslabši. »Morda bi zato moral kar odnehati, s še enim filmom pred sabo, ki ga nato ne posnamem.« Tako bi se namreč zagotovo poslovil v velikem slogu, saj je kritiška srenja njegov zadnji projekt Bilo je nekoč ... v Hollywoodu ovenčala s kar desetimi oskarjevskimi nominacijami.
Zvenelo je kul
Stekli psi bodo ostali, kakršni so. Nikakršnega remaka ali nadaljevanja ne bo. Zakaj bi namreč poskušal nadgraditi in izboljšati nekaj, kar je bilo že v osnovi brezhibno. Vseeno pa je nekaj v njegovi karieri, kar bi, če bi začenjal znova, spremenil.
10
avtorskih filmov je njegov cilj.
avtorskih filmov je njegov cilj.
»Ne bi uporabil imena Tarantino. Namesto tega bi se podpisoval s svojim srednjim imenom Jerome. Bil bi Quentin Jerome,« pravi režiser s krstnim imenom Quentin Jerome Tarantino. Tarantino je namreč priimek njegovega očeta, igralca Tonyja Tarantina, ki ga je spoznal šele kot odrasel moški, kot otrok pa je poznal le očimov priimek Zastoupil. »Bil sem Zastoupil. To je bilo moje ime. To ime sem se naučil napisati,« a se je nato na pragu odraslosti, star je bil 18 ali 19 let, odločil prevzeti priimek biološkega očeta. Ne zaradi kakšne navezanosti na kri ali korenine, ampak ker mu je zvenelo kul. »Ob tem pa sem se z novim, drugim imenom lahko tudi na novo izumil.«
