Slovo kralja stokajočih tonov

Glasbeni svet je pretresla novica, da se je poslovil eden najbolj vplivnih kitaristov Otis Rush. Vrhunski ustvarjalec je močno zaznamoval glasbeno sceno kot eden vodilnih predstavnikov bluesovske scene iz Chicaga. Številne njegove skladbe veljajo za klasike bluesa, uspeh pa je doživel že s svojim prvim posnetkom iz leta 1956, skladbo I Can’t Quit You Baby, ki je izšla pri Cobra Records.


Konec 50. in v začetku 60. je bil Chicago ena izmed svetovnih metropol, saj so tja migrirali številni glasbeniki z obubožanega juga ZDA. V tem obdobju sta delovala tudi Magic Sam in seveda Buddy Guy. Za Rusha velja, da so ga občudovali rock glasbeniki, saj je bil njegov slog bolj odprt, spogledoval se je z jazzom in se ni ustrašil širših glasbenih postav, ki so že zakorakale v soul in vključevale trobila.


Revija Rolling Stone ga je uvrstila na seznam 100 največjih kitaristov vseh časov, in sicer je zasedel 53. mesto. Njegov slog igranja je zaznamovalo dejstvo, da je bil levičar, ki je igral kitaro tako, da je imel strune nameščene v obratnem vrstnem redu, torej je bil zgornji E najtanjša struna. Danes velja za kralja dolgih zavitih in stokajočih tonov.

Otis Rush se je rodil leta 1935 v Misisipiju, kitaro se je začel igrati že pri osmih letih, leta 1949 pa se je preselil v Chicago. V glasbeni svet ga je zapeljal Muddy Waters, njegov nastop je na Otisa naredil izjemen vtis. Veliko priznanje je prejel leta 1969, ko je skupina Led Zeppelin priredila njegovo skladbo I Can’t Quit You Baby.


Po okriljem založbe Cobra je sodeloval z glasbenimi velikani, kot so Ike Turner, Big Walter Horton, Little Walter in Little Brother Montgomery. O njegovem mojstrstvu zgovorno priča dejstvo, da je Stevie Ray Vaughn po njegovi skladbi Double Trouble poimenoval svojo spremljevalno skupino.


Po propadu Cobre je nekaj časa deloval pod slovito založbo Chess, ki velja za najbolj zaslužno pri promociji bluesa iz Chicaga, potem je prestopil v založbo Duke Records. Z založbami je imel težave, na primer danes kultno ploščo Right Place, Wrong Time mu je uspelo izdati šele leta 1976, kar pet let za tem, ko je bila posneta, ker je pri Capitol Records niso želeli izdati, tako da je na koncu prišla v javnost pod okriljem Bullforg Records.

Leta 1996 je z albumom Any Place I’m Goin’ osvojil grammyja. To je bila njegova zadnja samostojna studijska plošča, je pa še veliko nastopal in sodeloval z drugimi izvajalci. Umrl je za posledicami kapi iz leta 2003. Star je bil 84 let.