Slovo velikana slovenske popevke (FOTO)
V 90. letu starosti je umrl skladatelj jazzovske in zabavne glasbe Jure Robežnik. Tako se je poslovil še zadnji od štirih najpomembnejših ustvarjalcev iz najlepšega obdobja slovenske popevke: po Mojmirju Sepetu, človeku neverjetne življenjske energije, optimizma in kristalno čiste melodije, Jožetu Privšku, genialnem perfekcionistu, in Atiju Sossu, že v tistih časih meščanu Evrope.
Zunanji minister slovenske popevke, kot ga je nekdo poimenoval, se je podpisal pod več kot 150 glasbenih del, med njimi so tudi tista najbolj znana Presenečenja, Ptica vrh Triglava, Pegasto dekle, Mlade oči, Orion, Na vrhu nebotičnika ... Vse to pa je storil kot čisti samouk. »No, nekaj osnov iz klavirja sem že imel,« je nekoč dejal. »Največ smo se učili med sabo in drug drugemu razkrivali skrivnosti jazza. Doma smo imeli odličen klavir, oče ga je pripeljal z Dunaja. Rad je imel glasbo in ljubiteljsko ga je igral. V okviru dobre meščanske vzgoje sva se ga šla oba s sestro učit.« Klasični klavir je študiral kar nekaj let, potem je prišla vojna in očeta so odpeljali v taborišče Dachau. Na lepem mu ni bilo več do glasbe. Še sreča, da ga je po vojni zadela strela v obliki jazza. S takšnim užitkom ga je začel odkrivati, da se sploh ni več premaknil od klavirja. Ker je bil ves čas ob njem, mu je morala mama hrano prinašati kar nanj!
Čeprav je bil z glasbo povezan vse življenje, ni nikdar študiral na glasbeni akademiji. »Po realki sem se vpisal na filozofsko fakulteto in diplomiral iz germanistike. Vendar nisem niti en dan v svojem življenju delal tega, kar sem študiral. Sem pa na filozofski fakulteti spoznal svojo ženo …« In Gregorja Strnišo, s katerim sta bila sošolca. »Z Gregorjem sva bila kolega, že takrat je bil dober pesnik, bil pa je tudi velik človek. Napisal je izjemna besedila za popevke.« Jure Robežnik je v slovensko popevko v tistem pripeljal enega najboljših piscev besedil; nasploh se je znal oborožiti z najboljšimi okoli sebe. In če kot jazzovski pianist z besedili ni imel nobenega stika, se je z veseljem povezal s kom, ki je to obvladal, in tako se je s Strnišo, ta pa je v sebi nosil neko dodatno posebnost, vzporednost, zdelo se je, kot da živi v ozvezdju Orion, kakor se je imenovalo tudi njuno darilo v obliki brezčasne pesmi, ki bo že naslednje leto doživela okroglih šestdeset let. Zaradi tega darila Robežnika in Strniše še danes marsikdo pogleda v zvezdnato nebo, poišče Orion in pomisli, »kako je daleč, kako je lep, kako zdaj sije njegovih sedem zvezd« …
Približal nas je svetu
Naj spomnimo, da se je leta 1967 zgodila pomembna prelomnica: če so na devetih opatijskih festivalih zabavnih melodij dotlej prevladovali jokavost, cmeravost in neskončno vzdihovanje, je bila deseta izvedba opatijskega festivala povsem drugačna. V letu, ko je slednjič tudi ta festival postal hrupen, odsev beat glasbe, pač, je žirija za najboljšo popevko izbrala Robežnikovo Na deževen dan. Zapela jo je Elda Viler. »Razlika med slovenskimi in drugimi jugoslovanskimi komponisti je v tem, da Slovenci manj računamo na efekt in hočemo popevki dati tudi določeno glasbeno vrednost. Zato z odločitvami publike običajno nimamo sreče. Komponiramo tako, da pokažemo glasbeno znanje, poslušalci pa …« Po veličastnem uspehu ni želel več nadaljevati, pet let pred tem, leta 1962, pa je prišel na radio in pri priči dobil zadolžitev, naj razvija slovensko zabavno glasbo. Že v kratkem jo je povsem približal svetu popularne glasbe. »Pravzaprav lahko šele danes razumemo, kako blizu smo mu bili takrat,« je ugotavljala tudi Vita Mavrič, šansonjerka in odlična poznavalka Robežnikovega dela.
Robežnik ni bil le vrhunski skladatelj, temveč tudi glasbeni menedžer, direktor in urednik naše največje založbe ZKP RTV, slovensko zabavno glasbo je poznal kot lasten žep. Tako je že na začetku, leta 1962, znal organizirati ekipe strokovnjakov, ki so na terenu iskali talente, in že kmalu so snemanja na radiu potekala pravzaprav noč in dan. Še tistega leta so na Bledu priredili tudi prvo Slovensko popevko, bil je to čas, ko so tudi jazzerji vzeli vokalno glasbo že za svojo, še več, nastalo je celo pravo gibanje. Vrhunski skladatelji, tekstopisci, aranžerji, pevci in glasbeniki so se dobivali tudi zasebno in razglabljali samo o glasbi tudi v prostem času. »Lokali so za glasbenike pomembna stvar, tega pač ne moremo skrivati!« je do zadnjega trdil krojač slovenske glasbene scene, ki je že na drugi Slovenski popevki leta 1963 prispeval dva zimzelenčka: Vrtiljak in Orion. Za obe je besedilo napisal, kot rečeno, Gregor Strniša.
Ni maral elitizma
Tudi Slovenska popevka je letos praznovala okroglo 60. obletnico. Na prireditvi smo srečali tudi Jureta Robežnika, ki je pred koncertom za naš časopis še zadnjič povedal: »Danes živimo v povsem drugačnih časih, zato se je tudi glasba spremenila, kar ni nič čudnega. Včasih smo bili bolj romantični, ker smo po drugi svetovni vojni hrepeneli po nečem lepem, po lepšem svetu. Zato je bila tudi glasba bolj lirična. Ker časi niso več tako romantični, tudi glasba ne more biti.«
Ko je dopolnil 80 let, ga je novinarka Dela vprašala, ali je res, da ne on, ne Privšek, ne Bojan Adamič v Delu še niso imeli resnega intervjuja? »Nikoli!« je izstrelil Robežnik. »Tudi tistega, čemur pravijo recenzija, v vsej svoji karieri nisem bil deležen!« To ji je dejal človek, ki ni nikoli zares razumel tega našega elitizma: »Slučajno vem za nekaj resnih intelektualcev, ki si prizadevajo, da bi Prešernovo nagrado dobil Slavko Avsenik, a so bili večkrat izsmejani. Kar je noro!«
Avsenika ni več od leta 2015; zdaj ni več niti Robežnika. A tako kot Avsenik bo imel tudi on eno najvidnejših mest na aleji najpomembnejših osebnosti v zgodovini naše glasbe. Naj bo Robežnikovo slovo zato priložnost, da si v mislih zapojemo eno izmed njegovih legendarnih melodij in se tudi tako priklonimo njegovi izjemni zapuščini. N
