Sprva jih je bilo pet, potem trije, zdaj so štirje

Ansambel iz Sevnice, ki je najstarejši v tej občini, je bil sprva petčlanski, pozneje so se preoblikovali v trio, zadnjih 25 let pa so v njem štirje člani. Ob ustanovitelju, vodji in harmonikarju Francu Ocvirku so to še kitarist in baritonist Matjaž Koželj iz Šentjurja, kitarist Jože Imperl iz Sevnice ter pevka Lidija Mužerlin in Svetega Štefana pri Šentjurju. »Ohranjamo štiriglasno petje, v katerem je lepo slišati tudi ženski vokal, nastopamo pa po vsej Sloveniji. Najpogosteje nas povabijo na poroke, veselice in različne koncerte, tudi dobrodelne. No, letos seveda teh ni bilo, a smo prepričani, da bo že drugo leto spet bolj veselo. Zelo veliko smo igrali v Nemčiji,« pravi Franc Ocvirk, ki je z ansamblom v 35 letih izdal eno kaseto in tri zgoščenke, četrta je v nastajanju.

Ko smo pred leti igrali v Nemčiji, so organizatorji želeli, da ostanemo kar pri njih. Ponudili so se, da nam uredijo vse papirje, mi naj se samo preselimo.

Tudi zabavna glasba

Pogosto lahko ansambel vidimo in slišimo na različnih radijskih in televizijskih postajah. »Poleg lastnih skladb, ki se jih je nabralo okrog 68, preigravamo še skladbe Lojzeta Slaka, Slavka Avsenika, Franca Miheliča in drugih glasbenikov. Poleg narodno-zabavnih pa tudi zabavne, saj si ljudje želijo različnega repertoarja,« pove Ocvirk, ki se je z ansamblom udeležil kar nekaj festivalov. Bili so v Števerjanu, na Graški Gori, Vurberku, Lenartu in Ptuju. »Zdaj festivali niso več prioriteta, saj menim, da so ti bolj namenjeni mlajšim, manj znanim, ki si še utirajo pot na glasbeno sceno,« pravi Ocvirk, ki je po večini sam avtor skladb, nekaj so jih prispevali Brane Zupanc, Ivan Malavašič in že pokojni Roman Hadjiali.

»Letos smo nameravali pripraviti jubilejni koncert ob 35-letnici, a ga zaradi znanih ukrepov, povezanih s preprečitvijo širjenja novega koronavirusa, niso mogli. Zato smo ga prestavili v prihodnost,« pravi vodja ansambla, ki se rad spomni različnih prigod, ki se jih je v minulih letih nabralo veliko.
»Ko smo pred leti igrali v Nemčiji, so organizatorji želeli, da ostanemo kar pri njih. Ponudili so se, da nam uredijo vse papirje, mi naj se samo preselimo. Seveda je bila ponudba zanimiva, a neizvedljiva. Prav tako nam je ostalo v spominu, da nam je nekoč, ko smo se zjutraj vračali domov z ene od veselic, kar naenkrat zmanjkalo ceste in smo pristali – v koruzi,« smeje obuja spomine Ocvirk, ki upa, da se bodo lahko kmalu vrnili med ljudi in bo priložnosti za petje in igranje še veliko.