OAZA
Srbi v boj za oskarja z našo igralko
Kandidat za mednarodno priznanje je slovenska manjšinska koprodukcija Oaza z Marušo Majer.
Odpri galerijo
Maruša Majer ima eno vodilnih vlog. FOTO: Arhiv Produkcije
Komisija v sestavi srbskih profesorjev in poznavalcev filma se je odločila, da v boj za mednarodnega oskarja pošlje film Ivana Ikića Oaza, ki je nastal v srbsko-slovensko-nizozemsko-bosansko-francoski koprodukciji. V filmu z zgodbo o treh najstnikih, ki živijo v zavodu za osebe s posebnimi potrebami, v eni od glavnih vlog igra naša priznana igralka Maruša Majer. Slednja pa ni edina slovenska vez s filmom srbskega scenarista in režiserja Ikića, pri nastajanju so sodelovali tudi slovenska produkcijska hiša Tramal Films ter producenta Miha Černec in Jožko Rutar.
Oaza v svoji filmski zgodbi pripoveduje o treh najstnikih, ki živijo v zavodu za osebe s posebnimi potrebami in se morajo spopasti z novoodkritimi čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi nepričakovano splete ljubezenski trikotnik, ki mu grozi, da se bo sprevrgel v spor in iskanje skrajnih poti do kakršnega koli izhoda. Film je bil posnet v resničnem zavodu. V njem nastopajo mladi varovanci, ki so se prvič preizkusili v igranju. Oaza nas tako popelje v svet, od katerega vsi odvračamo pogled. Predstavi nam pretresljivo zgodbo o tem, kaj pomeni biti živ, zaželen in ljubljen ter kako življenje vedno najde razpoke, skozi katere privre na plan.
Majerjeva je za našo časopisno hišo povedala, da je bila to zanjo izredno močna življenjska izkušnja: »Snemali smo v realnem domu za ljudi z motnjami v razvoju v Sremčici blizu Beograda in so načeloma igralci, ki nastopajo v filmu, dejanski varovanci tega doma.« Režiser Ikić je zgodbo za drugi celovečerec razvijal skoraj petnajst let, nekatere prizore so snemali po 42-krat: »Ivan Ikić, režiser filma, je tako vztrajen in nepopustljiv, da smo snemali, dokler ni vse padlo na svoje mesto,« je delo pojasnjevala Majerjeva. In očitno je bilo odlično opravljeno.
Film je namreč od premiere naprej prejel že vrsto nagrad: svetovno premiero je doživel lani na beneškem festivalu, kjer je prejel nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev. Na filmskem festivalu Cinedays v Skopju je prejel nagrado za najboljši film jugovzhodne Evrope, sledili sta nagrada za najboljšo režijo na kitajskem festivalu Pingyao in posebna omemba žirije na festivalu El Gouna v Egiptu, na filmskem festivalu lani novembra v Zagrebu pa je prejel nagrado za najboljši igrani film.
Na lanskem festivalu v Cottbusu so igralci Marijana Novakov, Tijana Marković in Valentino Zenuni prejeli nagrado za izjemen individualni nastop, film je na festivalu prejel tudi nagrado fipresci, ki jo podeljuje žirija mednarodnega združenja filmskih kritikov in novinarjev. Na marčevskem 25. mednarodnem filmskem festivalu v Sofiji je Oaza prejela posebno omembo v tekmovalni sekciji balkanskih filmov. Med zadnjimi priznanji je glavna nagrada na 49. mednarodnem filmskem festivalu FEST v Beogradu, ki jo je prejela maja.
Kot je zapisala srbska komisija, ki Oazo pošilja v boj za oskarja, je pripoved o občutljivi temi ljubezenskega trikotnika, v katerem se znajdejo atipični junaki, mladostniki s posebnimi potrebami, prerasla v metaforo, ki deluje v vseh okoljih in časih. »Režiserjev postopek odlikuje natančnost, ki je bila prilagojena nepredvidljivosti dela z naturščiki,« piše v obrazložitvi mojstrovine, ki smo jo soustvarili tudi mi.
Maruša Majer ima eno vodilnih vlog. FOTO: Arhiv Produkcije
Oaza v svoji filmski zgodbi pripoveduje o treh najstnikih, ki živijo v zavodu za osebe s posebnimi potrebami in se morajo spopasti z novoodkritimi čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi nepričakovano splete ljubezenski trikotnik, ki mu grozi, da se bo sprevrgel v spor in iskanje skrajnih poti do kakršnega koli izhoda. Film je bil posnet v resničnem zavodu. V njem nastopajo mladi varovanci, ki so se prvič preizkusili v igranju. Oaza nas tako popelje v svet, od katerega vsi odvračamo pogled. Predstavi nam pretresljivo zgodbo o tem, kaj pomeni biti živ, zaželen in ljubljen ter kako življenje vedno najde razpoke, skozi katere privre na plan.
Močna izkušnja
Majerjeva je za našo časopisno hišo povedala, da je bila to zanjo izredno močna življenjska izkušnja: »Snemali smo v realnem domu za ljudi z motnjami v razvoju v Sremčici blizu Beograda in so načeloma igralci, ki nastopajo v filmu, dejanski varovanci tega doma.« Režiser Ikić je zgodbo za drugi celovečerec razvijal skoraj petnajst let, nekatere prizore so snemali po 42-krat: »Ivan Ikić, režiser filma, je tako vztrajen in nepopustljiv, da smo snemali, dokler ni vse padlo na svoje mesto,« je delo pojasnjevala Majerjeva. In očitno je bilo odlično opravljeno.
...
Film je namreč od premiere naprej prejel že vrsto nagrad: svetovno premiero je doživel lani na beneškem festivalu, kjer je prejel nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev. Na filmskem festivalu Cinedays v Skopju je prejel nagrado za najboljši film jugovzhodne Evrope, sledili sta nagrada za najboljšo režijo na kitajskem festivalu Pingyao in posebna omemba žirije na festivalu El Gouna v Egiptu, na filmskem festivalu lani novembra v Zagrebu pa je prejel nagrado za najboljši igrani film.
Na lanskem festivalu v Cottbusu so igralci Marijana Novakov, Tijana Marković in Valentino Zenuni prejeli nagrado za izjemen individualni nastop, film je na festivalu prejel tudi nagrado fipresci, ki jo podeljuje žirija mednarodnega združenja filmskih kritikov in novinarjev. Na marčevskem 25. mednarodnem filmskem festivalu v Sofiji je Oaza prejela posebno omembo v tekmovalni sekciji balkanskih filmov. Med zadnjimi priznanji je glavna nagrada na 49. mednarodnem filmskem festivalu FEST v Beogradu, ki jo je prejela maja.
Kot je zapisala srbska komisija, ki Oazo pošilja v boj za oskarja, je pripoved o občutljivi temi ljubezenskega trikotnika, v katerem se znajdejo atipični junaki, mladostniki s posebnimi potrebami, prerasla v metaforo, ki deluje v vseh okoljih in časih. »Režiserjev postopek odlikuje natančnost, ki je bila prilagojena nepredvidljivosti dela z naturščiki,« piše v obrazložitvi mojstrovine, ki smo jo soustvarili tudi mi.
