Substanca ali lov na večno mladost
Eden od filmov, ki bodo na ljubljanskem filmskem festivalu Liffe najbrž privzdignili marsikatero obrv, je zagotovo telesna grozljivka Substanca z zgodbo o obupanem lovu za večno mladostjo. Razgalja razčlovečen svet, v katerem je denar sveta vladar in v katerem tudi odlično ni več dovolj dobro. Pod režijo in scenarij Substance se podpisuje Francozinja Coralie Fargeat, film pa velja za vrnitev glavne igralke Demi Moore na filmsko platno v velikem slogu.
Upodobi slavno, a ne več rosno mlado televizijsko zvezdnico fitnesa Elisabeth Sparkle. Ker je že v letih, se njeni dnevi slave bližajo koncu. Po prometni nesreči, v kateri jo sicer odnese brez prakse, izve za skrivnosten poseg, s katerim naj bi postala mlajša, lepša, še popolnejša različica sebe.
2 TELESI
še ne pomeni dve bitji.
Na črnem trgu pride do substance, ki temelji na hitri delitvi celic. Pri tem je pravilo samo eno – dve telesi, a ne dve bitji, ampak eno samo. Dve različici istega, ki se menjata na teden dni. Substanca dejansko ustvari Sue, še bolj sijočo in iskrivo različico Sparklove, ki ji v trenutku ves svet, predvsem moški, leži pred nogami. A za Sue, ki jo je v filmu zaigrala Margaret Qualley, teden dni postane premalo.
Nelagodje, grotesknost
Dodana vrednost filma, ki ni za tiste z občutljivim želodcem in povzroča veliko nelagodja, je izvrstna fotografija, pod katero se podpisuje Benjamin Kračun. Grotesknost filma dopolnjujejo tudi zvok, maska in vizualni učinki. S postavljanjem ideala ženskega telesa v ospredje film občasno prikliče v spomin lansko hollywoodsko uspešnico Barbie, stvor ali pošast, ki je končna posledica vsega, kar gre po zlu, pa na dobrega starega Frankensteina oziroma na vse, kar je v maniri mojstra žanra telesne grozljivke Davida Cronenberga. Substanca, ki je za Fargeat drugi celovečerni film, je na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu prejela nagrado za najboljši scenarij.
V pogovoru po projekciji je o pasteh tradicionalnih lepotnih standardov za ženske in o starizmu v sodobni družbi spregovorila dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic. Ocenila je, da je Substanca žensko telo v vseh pogledih zreducirala zgolj na kos mesa. Lik Elisabeth je za Mahkovicevo predvsem tragičen, film pa zanjo na svojstven način sledi evoluciji ženske vse od Sneguljčice do čarovnice. Filmska kritičarka Tina Poglajen pa meni, da si vsi želimo, da bi bilo čim več žensk na filmskem platnu upodobljenih kot celovita bitja, in ne enoplastno in da k temu sodi tudi nasilna plat.
