Superjunaki javkajo nad neudobnimi kostumi

Iz navadnega, precej nepomembnega tatiča se je čez noč prelevil v superjunaka. Vse zaradi obleke, ki ga ni le obdarila z neizmernimi močmi, ampak mu omogoča tudi, da se pomanjša na velikost mravlje. Obleka je v resnici naredila človeka ter Scotta Langa v podobi igralca Paula Rudda spremenila v junaškega Ant-mana, Človeka mravljo, ki rešuje svet. Kar pa je vse zgolj dovršena igra, saj naj bi Rudd, podobno kot večina igralcev, ki so v filmskem svetu Marvelovega vesolja postali superjunaki, v trenutku, ko so kamere ugasnile, začel javkati in tarnati, se že smiliti sam sebi, čemu, za vraga, sploh prenaša tolikšno neudobje teh sicer bojevniških, a pretirano oprijetih kostumov.


Chris Evans je bil Stotnik Amerika, Chadwick Boseman junaški Črni panter, Paul Bettany android The Vision, Rudd pa Človek mravlja. Vsi so torej del superjunaškega Marvelovega vesolja, a hkrati skupinica, ki je potrdila, da moškim (pre)pogosto in (pre)hitro, v vsaj malo telesno mučni situaciji, odpade fasada moškosti. »Že leta poslušam pritoževanje Marvelovih moških superjunakov o njihovih kostumih. Zdaj pa sem si jo že dvakrat nadela tudi sama, v njej delala, se gibala in ugotovila, da nikakor ni tako grozno, kot sem poslušala,« je povedala Evangeline Lilly in pomislila, da ima bodisi ona najudobnejšo od vseh superjunaških oblačil bodisi moški ne znajo stisniti zob. Verjetno slednje, saj je sama skočila v lik Ose, superjunakinje, ki Ruddu priskoči na pomoč; v seveda skladni in ujemajoči se obleki, ki ni le poudarila njenega gibkega telesa, ampak je tudi opremljena – podobno kot Ruddova – s ščiti ter jo dopolnjuje čelada z antenami. »Moškim očitno ni treba za lepoto in modo nič potrpeti. Za nas, ženske, je to skoraj del vsakdanjika, saj v službo hodimo v čevljih s peto, zato nam je občutek neudobja in utesnjenosti že povsem domač. Oni pa, takoj ko na sebi nimajo česa resnično udobnega, tarnajo, kako jim je hudo in kaj jim je tega treba.«

Lilly se je vsaj na prvi pogled z lahkoto prelevila v Oso. Čeprav je bilo njeno tesno oblačilo vse prej kot udobno. Prilegalo se ji je namreč tesneje kot rokavica, saj si ga ni mogla obleči sama, ampak je vselej potrebovala pomoč treh, da so jo stlačili vanj. In jo nato tudi slekli. »Moja edina pripomba nad oblačilom je, da si ga sama nisem mogla obleči. Sem namreč zelo neodvisna ženska, že nekaj let se sama oblačim in slačim. Počutila sem se kot triletno dekletce, saj sem morala za oblačenje in slačenje prositi za pomoč, tudi če sem morala le na toaleto.«