Svetovni rekorder Anže igral kar 53 ur, 53 minut in 53 sekund (FOTO)
Minuli petek, 28. aprila, natanko ob 9. uri, se je v Hotelu Radlje začel podvig 22-letnega Anžeta Krevha iz Josipdola v občini Ribnica na Pohorju, ki je mnoge Slovence, tudi tiste, ki prazničnih dni niso preživljali doma, povezal v eno. Vsi so stiskali pesti, da mu uspe doseči in preseči svetovni rekord v neprekinjenem igranju harmonike, ki je bil doslej v lasti Francozinje Christelle De Franceschi.
Ta je lani med 25. in 27. junijem harmoniko igrala 51 ur, 43 minut in 40 sekund in se s tem vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov. Anže je ta podvig presegel za dobro uro, kazalci na uri, ki je skrbno beležila čas tako digitalno kot analogno, kot zahtevajo stroga pravila, so se v nedeljo, 30. aprila, ustavili po natanko 53 urah, 53 minutah in 53 sekundah igranja na diatonično harmoniko.
Meh je raztegoval ob šestih pričah: Miranu Pušniku, Boštjanu Hojniku, Srečku Felixu Kropetu, Janku Kolarju, Frančku Plevniku in Nenadu Lauku. Za mizo sta bila vseskozi po dva, bdeli pa so nad tem, da Anže iste melodije ni zaigral prej kot po štirih urah ter da med eno in drugo vižo ni minilo več kot 30 sekund. Ob Anžetu so bili vseskozi tudi ata Marijan, mama Alenka in dekle Anika Košan pa tudi oma Erna Krevh, sestra Sara z družino, teta Jožica in stric Jože, ki sta, mimogrede, za vsako polno uro igranja v posebej za to pripravljene vaze dajala vrtnice, pa maserka Maja Uran, fizioterapevt Anže Kolar, Gregor Slemenjak, ki je skrbel za papirologijo in druge malenkosti, Damjan Bisako, ki mu je nudil psihično podporo, ter njegov dolgoletni mentor Manuel Šavron. Dobrodošla je bila podpora vseh, ki so Anžeta v živo občasno spremljali v Hotelu Radlje, ter tistih, ki so mu pošiljali pozitivne misli in držali pesti zanj prek facebooka, kjer je podvig v živo prenašala televizija BK TV.
Ledeni obkladki
Anže je prvi obrok hrane zaužil po dobrih treh urah igranja, a harmonike v tem času ni odložil, za kar sta skrbeli njegova Anika in mama Alenka. Med igranjem je sedel, nekaj časa stal, redno so mu na zatilje in roke polagali ledene obkladke ter povijali roki, predvsem levo, med igranjem si je nadel rokavice, da ni dobil žuljev na prstih. In ko mu je ata Marijan po 53 urah, 53 minutah in 53 sekundah snel harmoniko z ramen, je zmagoslavno dvignil roke in v prvem odzivu dejal: »Presrečen sem, da mi je podvig uspel. Ne le meni, temveč vsej moji ekipi, saj brez nje tega ne bi dosegel.« A Anže ni le presegel dosedanjega rekorda, temveč ga je presegel za dobro uro. Zadal si je cilj, da bo harmoniko igral 53 ur, a je igral še skoraj uro dlje.
250 skladb je imel Anže na repertoarju.
Harmonika se mu, na srečo, ni priskutila, čeprav nam je priznal, da se je tega malček bal. Po podvigu se je naprej naspal, saj je med igranjem oči zatisnil zgolj za deset minut. »Najhujšo krizo sem imel v noči na nedeljo, okoli tretje ure zjutraj. Takrat se mi je že malo bledlo, povsem sem izgubil občutek za prostor in sploh nisem več vedel, kje sem in kaj delam. Takrat je moja ekipa takoj ukrepala. Za deset minut sem zaspal, še pet minut sem potreboval, da sem spet prišel k sebi, in igral naprej,« nam je zaupal. Na vsako uro igranja mu je sicer pripadalo pet minut odmora, a ker je igral več ur skupaj, je bil potem čas odmora ustrezno daljši. Anže je imel na repertoarju okoli 250 skladb, kar je za dobrih 12 ur programa, nobena viža pa ni smela biti krajša od dveh minut. Med njimi so zvenele najbolj znane Avsenikove, Miheličeve in Slakove, denimo V dolini tihi, Čebelar, Glas harmonike, Ta sosedov Francelj, pa tudi številne Modrijanove ter drugih znanih ansamblov. Seveda tudi od Štirih kovačev, ki so, mimogrede, kot najstarejši še delujoči ansambel že vpisani v Guinnessovo knjigo rekordov.
Bilo je nekaj težkih trenutkov, ki pa jih je prebrodil s svojo trmo.
Zdaj vsi držimo pesti, da bo komisija pri Guinnessu pregledala vse zbrano in dokumentirano gradivo in bo tudi Anže uradno postal novi Guinnessov rekorder. In kaj je ob tem neverjetnem podvigu svojega učenca dejal njegov učitelj Manuel Šavron? »Občutki so neverjetni! Verjeli smo, da bo Anžetu uspelo, a smo bili hkrati pod precejšnjim pritiskom. Bilo je nekaj težkih trenutkov, ki pa jih je prebrodil s svojo trmo. Moja naloga je bila, da mu stojim ob strani in ga motiviram, kar mi je z dobro voljo in pozitivno energijo tudi uspelo. V času igranja sem ga bodril tudi s šalami in internimi forami, v najtežjih trenutkih pa so pomagale motivacijske besede,« nam je zaupal Koprčan Šavron.
{embed_foto}1433743{/embed_foto
}