The Cure po 16 letih z novim studijskim albumom
Britanska rock skupina The Cure je pred dnevi izdala 14. studijski album Songs Of A Lost World. Dolgo pričakovani album sledi po 16-letnem zatišju in že prejema pohvale glasbenih kritikov. Na voljo je v vseh možnih formatih, se pravi na vinilni plošči, zgoščenki in kaseti ter v digitalni različici na spletnih platformah za pretakanje glasbe. Naslovnico krasi skulptura Bagatelle slovenskega kiparja Janeza Pirnata, za končno podobo pa je poskrbel britanski oblikovalec in fotograf Andy Vella, sicer dolgoletni sodelavec skupine.
Legendarni band s 65-letnim frontmanom Robertom Smithom, znanim po inovativnem pristopu h glasbi in vzdržljivosti na odru, je v svoji dolgi karieri, ki traja že skoraj pet desetletij, večkrat spreminjala svoj slog. V 80. letih 20. stoletja je s Smithovim žalostnim glasom in bogatimi kitarskimi izrazi pomagala oblikovati gotski rock, predvsem z albumoma Seventeen Seconds (1980) in Pornography (1982), pozneje pa je zaslovela tudi s čisto pravimi pop uspešnicami, kot sta Just Like Heaven in Friday I'm in Love.
V melanholični formi
Songs Of A Lost World sledi albumu 4:13 Dream iz leta 2008, Smith pa ga je pripravljal več let, pri čemer je raziskoval temačnejše globine svoje duše. Kakor je dejal v intervjuju, objavljenem na youtubu kanalu skupine, si skladbe na albumu sledijo tako, »da te nekam popeljejo. Album je dolg okoli 50 minut in na koncu končaš nekje drugje kot takrat, ko si začel. Upam, da se bodo ljudje na to odzvali.« Smith je še povedal, da je »nenavaden občutek, ko ljudje nenadoma začnejo poslušati, kaj si počel,« in da je že kar nestrpno čakal na odziv poslušalcev. »Ne trudiš se iti skozi vse to in narediti albuma, če si ne želiš, da bi bil ljudem res všeč,« je dejal in dodal, da se mu zdi, da je »izpadel res dobro.«
Skladbe na albumu si sledijo tako, da te nekam popeljejo.
Britanski Guardian je albumu namenil štiri od petih zvezdic in zapisal, da so The Cure »v zanesljivo melanholični formi«. Tudi revija Rolling Stone ga je ocenila s štirimi točkami in ga označila za najboljši album skupine po albumu Disintegration iz leta 1989.
The Cure so bili ustanovljeni leta 1978 v Crawleyju v Angliji. Istega leta so imeli svoj prvi koncert, skupaj pa je skupina odigrala več kot 1500 koncertov. Nastopili so na vseh največjih festivalih in koncertnih prizoriščih in prodali več kot 30 milijonov plošč po vsem svetu. Skupina, katere edini stalni član je pevec ter glavni avtor besedil in glasbe Robert Smith, je med drugim znana tudi po tem, da njeni oboževalci po vsakem albumu in turneji ugibajo, ali bodo The Cure obstali.
»Slovenska« naslovnica
Za naše bralce pa bo morda zanimivo tudi dejstvo, da naslovnico albuma krasi fotografija skulpture slovenskega kiparja Janeza Pirnata (1932–2021). Kot kipar je raziskoval probleme kubistično pojmovane figure in figurativnosti nasploh, kar ga je pripeljalo do abstrahiranja klasičnega torza in naprej do zapletenih dvo- in večobraznih, zlasti kamnitih plastik. Njegovi kipi so na prvi pogled kot nedokončani ali poškodovani stebri ali odkrhnjene skale, v katerih razločimo obline teles. Kakor so zapisali pri britanski glasbeni reviji Far Out, se naslovnica ujema s tonom plošče: »Smith je napisal album, ki se je osredotočal na teme smrti in intrinzično naravo začetkov in koncev, zato se zdi, da se skulptura, ki je videti, kakor da je v postopku izdelave in hkrati propada, lepo ujema s temi temami.«
In kako je Robert Smith izvedel za skulpturo? Kakor je povedal za Far Out, je nekoč v dar dobil knjigo kiparja Janeza Pirnata. Knjiga je ostala zaprta, dokler ni nekega dne po naključju pogledal vanjo in zagledal fotografijo Bagatelle. Zazdelo se mu je, kot da je to manjkajoči delček albuma. »Videl sem glavo, ki je videti, kot da izhaja iz skale. Nekaj sem videl v tem. Rekel sem si: 'To je to, to je naslovnica albuma.' Dotaknila se me je. A pomislil sem, da bi bilo bolje preveriti, ali bi mi avtor dovolil, da jo uporabim,« je pojasnil Smith.
Roberta Smitha je presenetila novica o Pirnatovi smrti.
Pri raziskovanju Pirnata pa je naletel na šok. »Odprl sem prenosnik, ga poiskal na spletu in ugotovil, da je umrl prav tisti dan!« Glede na tematiko albuma in žalostno novico o Pirnatovi smrti se mu je uporaba skulpture zdela kot usojena. »Običajno ne razmišljam tako, a tokrat je šlo zelo nenavadno naključje, ki je utrdilo idejo, da mora biti to naslovnica albuma.« Smith je stopil v stik s Pirnatovo vdovo, ki mu ni le dovolila uporabiti podobe skulpture, ampak mu jo je tudi podarila. »Dejansko jo imam doma. Fantastična skulptura je. Ljudje, ki so videli in slišali album, prav tako mislijo, da deluje. Obstaja neka povezava. To je čudovit objekt in preprosto odmeva z menoj,« je še povedal Robert Smith.
