Umrl izjemni ustvarjalec filmske glasbe: njegov edinstveni zvok bodo občudovale prihodnje generacije
Z glasbo je pripovedoval in opisoval. Mojstrsko je zajel občutja, da so s filmskega platna ali iz radijskega etra pronicala naravnost v srca poslušalcev. To je bil glasbeni genij skladatelja Angela Badalamentija, ki bo v svojih mojstrovinah živel še naprej tudi zdaj, ko je v 86. letu za vselej zaprl oči.
Njegov edinstveni zvok bodo nedvomno občudovale prihodnje generacije, vseeno, kateri žanr jim je blizu. Legendarni skladatelj je namreč lahkotno preskakoval iz enega v drugega, pisal je za jazzovske legende, kot so Nina Simone, Liza Minelli in Shirley Bassey, ikone rockerske in pop glasbe, kot so David Bowie, Paul McCartney, Michael Jackson in Pet Shop Boys. A tisto, kar ga je izstrelilo med nesmrtne, je verjetno sodelovanje s filmarjem Davidom Lynchem. Lynchevi hiti, kot so Modri žamet, Mulholland Drive in Twin Peaks, nedvomno ne bi bili enaki brez Badalamentijevega glasbenega podpisa.
Zlat v 25 državah
Glasba se ga je dotaknila in v njem nekaj premaknila, ko je bil še otrok. Vselej, ko je v newyorški soseski Brooklyn rojeni Angelo zaslišal skladbo What'll I Do, ga je ta ganila do solz. Zanj je bila glasba očitno prevodnik za čustva in prav čustva so bila tisto, kar je v poznejših letih mojstrsko ujel v note. Lynch mu je namreč moral zgolj orisati vzdušje filmskih prizorov, in že je to oživelo v melodiji.
»Naj valovi kot plima, združi naj čas in prostor, naj bo neskončna in večna,« tako je svojo zamisel Lynch orisal Badalamnetiju – in iz njega je privrela Mysteries of Love, ena najbolj nepozabnih skladb iz filma Modri žamet. To je bilo prvič, da sta filmar in skladatelj združila moči, zatem pa sta postala skoraj nerazdružljivi duo. »Včasih sva sedela in si sproti izmišljevala, kaj igrati na klavir. In še preden sem se zavedel, se je iz tega naključnega preigravanja rodila ideja za neki filmski lik ali prizor,« je dejal režiser. »Preden sva se spoznala z Angelom, o glasbi nisem imel pojma, a pritegovali so me občutja, vzdušja in zvočni učinki. Z Angelom pa sem nato spoznal, kako je vse to prepleteno.«
Glasba za kultno serijo Twin Peaks je Badalamentiju prinesla grammyja in tri emmyjevske nominacije, album pa je postal zlat v kar 25 državah. Toliko presežkov, čeprav je glasbo spisal, ne da bi videl en sam kader. »David me je obiskal in mi dejal, da ima zamisel za novo serijo. Usedel se je poleg mene za sintetizator in mi dejal, da ni posnel še prav nič, a da si zamišlja temačen gozd, kjer v ozadju skovika sova, luno zakriva oblak, platane pa da se nežno pozibavajo v vetru. V prizoru si je zamislil dekle, ki jo nekaj muči, ki prihaja iz gozda. Ob njegovem pripovedovanju sem preprosto začel igrati tone, ki jih je iz mene izvabilo njegovo pripovedovanje.
David je onemel, dejansko sem videl, kako se mu je naježila koža.« In tako je bila rojena glasba kultnega Twin Peaksa. »S solznimi očmi mi je dejal, da je to to! Dejal sem mu, da bom pozneje glasbo še dodelal, a mi je zabičal, da ne smem spremeniti niti ene same note. In je nisem.«
Svoje sledi je skladatelj pustil tudi na srhljivki Nočna mora v Ulici brestov 3, odštekani komediji National Lampoon's Christmas Vacation, trilerju Skrivnost ulice Arlington, drami Obala. In še bi lahko naštevali. Ta izjemna že kameleonska sposobnost pisati za prav vsak žanr pa izvira še iz njegovih študentski let, ko je med poletnimi počitnicami služil v letovišču, kjer je pevce spremljal na klavirju. »Tedaj sem moral igrati vse. Zelo hitro sem se moral naučiti igrati najrazličnejše glasbene zvrsti, kar mi je pozneje močno pomagalo pri moji karieri.«
Glasbo za Twin Peaks je spisal, še preden je Lynch sploh posnel en sam kader.
Skladatelju so se leta 2008 zaradi njegovega izjemnega opusa priklonili z nagrado za življenjsko delo na podelitvi nagrad World Soundtrack Awards, na katerih počastijo najizjemnejše ustvarjalce filmske glasbe. Tri leta kasneje je prejel tudi prestižno odličje Henry Mancini award, ki mu ga je izročil prav David Lynch.
