Umrla je Sacheen Littlefeather: pred smrtjo so se ji uresničile sanje

Le stežka se je prigrebla do televizijskih in filmskih vlog, zaigrala je zgolj v peščici filmov. Pa vendar se je Sacheen Littlefeather za vselej zapisala v filmsko industrijo, morebiti je celo malce na širše priškrtnila vrata v svet filma staroselskim Američanom in drugim manjšinam, ko je leta 1973 v imenu Marlona Branda zavrnila oskarja. Tedaj je nedvomno spisala enega najbolj razvpitih in nepozabnih trenutkov oskarjevske zgodovine. In v tej svoji zapuščini bo živela še naprej, čeprav je v 76. letu starosti za vselej zaprla oči. Verjetno pomirjena, saj so se ji sicer s polstoletnim zamikom le malce pred smrtjo uresničile sanje, ko se ji je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti vendar opravičila za svoj odnos.

Na črnem seznamu

Leta 1973 je v imenu Marlona Branda zavrnila oskarja.

Svojo pot je morda začela kot igralka, a v prvi vrsti se je bomo spominjali kot aktivistke, ki je zaradi drznosti, da Hollywoodu nastavi zrcalo in ga opomni na njegov odklonilni odnos do ameriških staroselcev, pristala na črnem seznamu filmske meke. Bilo je namreč 1973., ko se je Brando zaradi vloge v mafijski uspešnici Boter znašel med elito nominirancev. A ko je tedaj zadonelo njegovo ime, je namesto njega prišla na oder Littlefeatherjeva, oblečena v tradicionalna oblačila svojega plemena Apači. S seboj je imela kar 15 strani dolg govor, ki ga je spisal Brando. A na voljo so ji dali pičlih 60 sekund, kar pa je bilo vseeno dovolj, da je zajela bistvo spisanega. Nagrado zavrača zaradi prezirljivega odnosa Hollywooda do ameriških Indijancev. To je izzvalo odobravanje, pa tudi obilico negodovanja in celo žvižganje v dvorani. Še posebno slabo naj bi ta nepričakovani razplet sprejel John Wayne, zvezdnik vesternov, »bil je pripravljen, da me fizično odstrani z odra. Zadržati ga je moralo kar šest varnostnikov, da so mu to preprečili.«

Med tistimi, ki so najslabše sprejeli njen govor, je bil John Wayne. FOTO: Press Release

Nedvomno je vzbudila medijsko pozornost, osvetlila pereče vprašanje, ki jo je žgalo, a je za to plačala visoko ceno. »Pristala sem na črnem seznamu. Nihče me ni želel. Vrata so se mi trdno zaprla pred nosom, nikakršne možnosti ni bilo, da jih kdo še kdaj odpre,« je dejala. In imela prav, po letu 1978 namreč nikoli več ni delala v filmski industriji, za kar se ji je akademija opravičila šele letos poleti. »Zloraba, ki ste jo pretrpeli zaradi svoje izjave, je bila nezaslužena in neutemeljena. Čustveno breme, ki ste ga prenašali, in škoda, ki jo je utrpela vaša kariera v naši industriji, sta nepopravljiva. Predolgo ni nihče prepoznal poguma, ki ste ga pokazali,« se ji je pred le nekaj tedni za vse prestano opravičil nekdanji predsednik akademije David Rubin. »Nisem mogla verjeti. Nisem si mislila, da bom doživela dan, ko bom to slišala, to izkusila. Ko sem leta 1973 stala na odru, sem bila v vsem sama,« ni mogla verjeti Sacheen, ki so se ji s tem uresničile sanje. Izpolnila je svoje življenjsko poslanstvo. »Neznansko spodbudno je videti, koliko se je spremenilo od dne, ko sem zavrnila oskarja.«