Utihnilo brenkanje rockovskega Mozarta (FOTO)

V nebesih bo divje naelektreno. In rockersko zabavno. Tako je prepričan Lenny Kravitz, čeprav je sam v žalosti sklonil glavo, podobno kot vsi glasbeni velikani rocka. V 66. letu starosti je bitko z rakom, ki jo je tiho, a vztrajno bojeval minulih pet let, izgubil Eddie Van Halen, čigar vpliv na glasbo, predvsem igranje kitare, je izjemen.

»Ne morem verjeti, da moram to napisati, a moj oče, Edward Lodewijk Van Halen, je to jutro izgubil dolgo in naporno bitko z rakom,« je v torek sporočil njegov sin Wolf Van Halen, ki se je leta 2007 kot basist pridružil skupini Van Halen, za vedno zacementirani v hiši slavnih rokenrola in z več kot 80 milijoni prodanih plošč eni najbolj prodajanih glasbenih zasedb vseh časov. »Bil je najboljši oče, ki bi si ga sin lahko želel. Vsak trenutek, ki sem ga prebil z njim, najsi na odru najsi zunaj njega, je bil kot darilo.«

Virtuoz na kitari, ki ga je Nikki Sixx opisal kot Mozarta rockovske kitare in je bil po besedah Gena Simmonsa kitaristični bog, je skupino Van Halen s svojim mojstrskim brenkanjem izstrelil na nebo največjih rockerskih zasedb vseh časov. Tisto skupino, ki je s svojimi uspešnicami, ki so še danes skoraj obvezne na zabavah, konec 70. let pomagala s prestola glasbenih lestvic vreči disko. Sicer pa je Eddie nepozabno rockovsko zasedbo Van Halen osnoval leta 1974 z bratom, bobnarjem Alexom Van Halenom, pevcem Davidom Leejem Rothom in basistom Markom Stonom, ki pa ga je še isto leto zamenjal Michael Anthony. Čeprav so se sprva komaj prebijali iz dneva v dan z igranjem po nočnih klubih, so 1978. s prvim albumom, ki so ga prodali v več kot 10 milijonih izvodih, zažareli na glasbenem nebu.

»Njegovi zvoki so kot z drugega planeta. Bilo je veličastno, kot bi poslušal Mozarta,« je ob skladbi Eruption, z enim najboljših kitarskih solov vseh časov, dejal Mike McCready iz skupine Pearl Jam. A skupina za tem uspehom ni počivala na lovorikah, temveč je v naslednjih petih letih postregla še s petimi albumi in zimzelenimi hiti, kot so Jump, Panama in Hot for Teacher.

Eddie je uporabljal številne nove in zahtevne tehnike, o katerih so drugi kitaristi lahko samo sanjali. Bil je pionir tappinga, posebne tehnike igranja z obema rokama na kitarskem vratu, pa tudi eden prvih uporabnikov posebnega modela kitarskega mostu floyd rose, s katerim je iz kitare spravljal zvoke, ki jih dotlej glasbeni svet še ni slišal. »Ne razmišljam veliko o tem, kaj počnem. Igram le tako, kot želim, vse je precej spontano,« je skromno dejal Eddie, ki je znal igrati na vrsto instrumentov, čeprav ni znal brati not.

Rodil se je v Amsterdamu na Nizozemskem, a se je družina preselila čez lužo, ko je imel sedem let. Tudi njegov oče je bil glasbenik, v Ameriki je Eddie z njim in bratom igral na porokah. »Morali smo preživeti. Brez glasbe nam to ne bi uspelo,« je o otroštvu dejal kitarski zvezdnik, ki je sprva igral klavir, nato pa presedlal na kitaro, čeprav precej nerad. Bobni so bili namreč tisti, o katerih je sanjal. A se je nato izkazalo, da je bil brat boljši bobnar. »Zato sem mu rekel, vzemi moje bobne, bom sam igral to prekleto kitaro. Čeprav je nikoli nisem želel igrati,« se je spominjal Eddie.
Na odru je bil vrhunski, že od ranih let pa se je boril z odvisnostjo, vse od 12. leta, ko je že začel piti in kaditi. Žgana kapljica je bila večinski del njegovega življenja zlo, brez katerega ni mogel. Zaradi alkohola je propadel njegov zakon z Valerie Bertinelli, po ločitvi 2007. pa je le odšel na zdravljenje in se nato od leta 2008 pijače ni več dotaknil.


Zaradi odrskih vragolij so trpeli njegovi sklepi, zato je leta 1999 dobil umeten kolk. Že leto pozneje so mu odkrili raka na jeziku. Dve leti zatem, ko so mu operativno odstranili del jezika, se je bolezen pojavila na grlu, tako da je bil zadnjih pet let življenja razpet med ZDA in Nemčijo, kamor je hodil na obsevanja. A po tiho, skrivaj, saj je med zdravljenjem še vedno igral in nastopal, da javnost ni vedela, da je v resnici bil bitko na življenje in smrt.