Valčki za dušo, polke za žur

Filip Pintar, 15-letnik je doma iz Dobravice pri Podnartu, je odličen harmonikar in je že nekajkrat opozoril nase. Maja letos je z diatonično harmoniko na 2. tekmovanju Zlata harmonika na Bledu osvojil zlato priznanje z 98,4 dosežene točke, nagrado občinstva ter naslov gorenjskega prvaka. Prvo nedeljo v avgustu se je v Sodražici udeležil tudi 32. tekmovanja harmonikarjev za pokal Urška in prav tako postal naj harmonikar.

V harmoniko se je zaljubil že kot otrok, ko je poslušal svojega atija, ko je igral nanjo in na orgle. »Veliko sem poslušal tudi narodnozabavno glasbo na radiu in televiziji. Pred osmimi leti, med počitnicami, sem dobil svojo prvo harmoniko, saj sem na vprašanje, ali bi res rad igral harmoniko, vsakič odgovoril pritrdilno,« nam pove Filip Pintar, ki se je najprej naučil igrati skladbo Kuža pazi. Najprej po posluhu, pozneje pa tudi po notah, z mentorjem.

Osvojil je več nagrad.

Trije vzorniki

»Moj prvi in do zdaj edini mentor je Matjaž Kokalj, in dokler se bom učil harmoniko, bom ostal pri njem. Ob tem sem šest let obiskoval pouk nauka o glasbi v Glasbeni šoli Radovljica ter opravljal tudi izpit iz diatonične harmonike in oboje vsako leto opravil z odlično oceno. Branje najzahtevnejših not mi ne dela preglavic,« pravi mladenič, ki je v vseh letih igranja prejel že več nagrad. Poleg že omenjenih se je maja letos na svetovnem tekmovanju harmonikarjev v Avstriji na Vzhodnem Tirolskem uvrstil v zlato sredino in osvojil sedmo mesto v kategoriji junior. Lani je na državnem prvenstvu v igranju na diatonično harmoniko v organizaciji Zveze diatonične harmonike Slovenije v svoji kategoriji osvojil zlato priznanje in postal državni prvak, leta 2022 pa je prvo mesto in zlato priznanje ter nagrado najboljšega harmonikarja po izboru občinstva prejel tudi na gorenjskem harmonikarskem tekmovanju Besniška voščenka.

Prav tako je na vseh Avsenikovih tekmovanjih, ki se jih je udeležil leta 2020, 2022 in 2023, prejel zlato priznanje. »Nagrad in pokalov pa je bilo še več,« je ponosen Pintar, ki ima doma dve harmoniki, eno Sitarjevo z uglasitvijo CFB in harmoniko Majcen z uglasitvijo BEsAs. »Trenutno igram na harmoniko Majcen, ker je večja, harmonika Rojc pa ostaja na seznamu želja v bližnji prihodnosti,« pravi mladenič, ki ima več vzornikov. Prvi je seveda Slavko Avsenik in njegov ansambel, drugi njegov mentor Matjaž Kokalj, kar se tiče ljudskosti, pa Lojze Slak.

V Sodražici je na 32. tekmovanju harmonikarjev za pokal Urška osvojil nagrado naj harmonikarja.

»Harmonika je zame vse življenje tisti inštrument, na katerega najraje igram in se ob njej sprostim. Nekaj let sem igral tudi pri folklorni skupini Voše, zdaj pa igram na raznih zabavah in prireditvah. Poleg diatonične harmonike zase igram še klavirsko, pa tudi klavir. Sem pa tudi tolkalist, rad igram na tako imenovani kahon,« pravi Filip, ki mu včasih s kitaro dela družbo mlajši brat Aljaž.

Na nastopih v noši

Najbolj nas preseneti, ko nam pove, da v prostem času pri rosnih 15 letih že napiše kakšno svojo skladbo. Trenutno se lahko pohvali z dvema, Dobravško polko in skladbo Čez Špilo na Jamnik. »Upam, da se na seznamu kmalu znajde še katera,« pravi Filip. Ko ga pobaramo, kolikor ur na dan posveti harmoniki, pove, da ni eden tistih, ki bi vadil ure in ure. »Zvadim, kar moram, pred tekmovanji pa si vzamem malo več časa. Kakšno krajšo pavzo si vzamem tudi med počitnicami,« pove. In še, da praznovanja brez harmonike ni.

Pred osmimi leti je dobil svojo prvo harmoniko, z njo sta postala nerazdružljiva prijatelja.

Seveda nas zanima, ali ima raje polke ali valčke. »Oboje imam rad. Valčki so za dušo in srce, polke pa za žur. Sam pa igram tudi druge zvrsti, na primer pop-rock, techno in še kaj,« pravi naš sogovornik, ki razmišlja o tem, da bi se začel učiti še katerega inštrumenta, denimo bariton ali električno kitaro. Nekoč pa si želi imeti svoj ansambel. »Pravzaprav se zametki že delajo,« pravi skorajšnji dijak. Septembra bo prestopil prag srednje šole za strojništvo v Škofji Loki, smer strojni tehnik. In kaj si želi postati? »Dejansko še ne vem, me pa zelo veseli servisiranje mopedov in traktorjev. Na mopedu že zdaj preživim veliko časa. Sem velik ljubitelj Tomosovih mopedov. Rad sem tudi na traktorju. Športam pa ne najbolj rad,« prizna Filip, ki je tudi član gasilske mladine Gasilskega društva Podnart. Ob harmoniki zelo rad zapoje, tudi v zboru.

»Sem član kulturnega društva Podnart, kjer velikokrat pomagam. Seveda obožujem živali, saj sem z družino do petega leta starosti živel pri starih starših na kmetiji,« še pove Filip, ki ga na nastopih vidimo v narodni noši: tudi na ta način izkazuje spoštovanje do narodnozabavne glasbe.