Velika vrnitev zvezdnika s stoječimi ovacijami

Na filmsko sceno se je po letih premora vrnil z veliko vlogo. Na začetku tega tisočletja se je zazdelo, da je zvezda Brendana Fraserja ugasnila, saj je igralec tako rekoč izginil s platen, zdaj pa se je vrnil s filmom The Whale (Kit), ki je premiero doživel na beneškem festivalu in navdušil. »Hvala za topel sprejem,« je dejal vidno ganjeni zvezdnik, ki se mu je občinstvo poklonilo s kar sedemminutnimi stoječimi ovacijami.

Iskal ga je desetletje

Izklesano telo brez gramčka maščobe in privlačen moški obraz s čutnimi ustnicami. Tako smo Brendana kot džungelskega Georgea z le drobno krpico na mednožju spoznali v 90. letih prejšnjega stoletja, sanjavo pa smo vzdihovali tudi, ko se je prelevil v novodobnega Indiana Jonesa v trilogiji Mumija. A o tem greha vrednem lepotcu zdaj tako rekoč ni več sledi, na njegovo mesto je stopil možakar srednjih let, ki mu tehtnica kaže blizu 300 kilogramov. Vsaj na filmskem platnu.

Že dolgo ni videti kot v časih džungelskega Georgea. FOTO: Press Release

Za film Kit se je pod režijsko taktirko Darrena Aronofskega namreč prelevil v močno predebelega Charlieja, ki po smrti partnerja pade v hudo depresijo, s prenažiranjem se poskuša celo ubiti, edini razlog za življenje pa najde v poskusu, da bi z odtujeno hčerko spet navezal stike. Nedvomno najzahtevnejša vloga njegove kariere, priznava igralec, ki pa mu je pokazala tudi, česa vsega je zmožen. »Danes sem videti drugače kot v časih džungelskega Georgea. Do točke, na kateri sem, sem poskušal raziskati čim več različnih likov, lik Charlieja pa je bil moj nedvomno največji izziv.«

Za film se je moral naučiti povsem drugačnega gibanja, deloma ker je tudi v resnici nase naložil precej dodatnih kilogramov, deloma pa zaradi prostetičnega kostuma debeluha, v katerega je moral zlesti. »Na čezmerno težke ljudi sem začel gledati v povsem novi luči, na lastni koži sem občutil, da morajo biti ti ljudje neznansko močni, tako fizično kot duševno. Moral sem se naučiti premikati povsem drugače. Razvil sem mišice, za katere prej sploh vedel nisem, da jih imam. Na dan, ko sem naposled lahko slekel prostetično obleko, me je obšla vrtoglavica, podobno kot ko s čolna spet stopiš na trdna tla.«

Film, ki v kina prihaja decembra, je bil v delu debelo desetletje, »tako dolgo sem namreč potreboval, da sem našel ustrezne igralce,« pravi Aronofsky. »Sploh tistega, ki bi upodobil Charlieja. Preizkusil sem igralce vseh telesnih tipov, verjetno sem pomislil na čisto vsakega na planetu, a pri nobenem nisem začutil, da je pravi. Dokler nisem pred par leti videl napovednika za neki nizkoproračunski brazilski film z Brendanom. V tistem hipu sem vedel, da sem ga našel.«