Vlog ne dobiva kljub uspehu Aladina

Verjetno se vsak mlad nadobudni igralec sprašuje, ali bo kdaj doživel svoj veliki preboj v svet filma. Osemindvajsetletni Mena Massoud egipčanskih korenin ni bil izjema. A čeprav si je v mislih slikal to in ono, si v niti najbolj divjih sanjah ni drznil predstavljati, da bo v svet sedme umetnosti odskočil kot eden od naslovnih likov filmske uspešnice Aladin pod režijsko taktirko Guya Ritchieja in ob boku hollywoodskega težkokategornika Willa Smitha. A vendar so izmed 2000 kandidatov za vlogo očarljivega tatiča, ki ukrade srce omamni princesi Jasmin v podobi Naomi Scott, izbrali prav Mena. Privlačni igralec je tako postal eden bolj prepoznavnih svežih obrazov filmskega sveta, sploh ker je filmska priredba Disneyjeve klasike žela gromozanski uspeh − če ga prevedemo v številke, je od maja, ko je prišel v kinodvorane, skoval milijardo dobička in se ustoličil kot šesti najbolj dobičkonosen film letošnjega leta.

Študiral nevroznanost

Od tega pa Mena ni imel prav veliko. Kajti čeprav ni pričakoval, da bo zaradi prvega vidnega uspeha čez noč postal vroča roba Hollywooda, si je vendar obetal, da mu bo film odprl vsaj ena ali dvoje vrat. A v resnici ni bil povabljen na niti eno avdicijo. »Ljudje mislijo, da zaradi filma Aladinovega kova služim milijone in se otepam ponudb, a resnica je povsem drugačna. Od tedaj nisem bil na niti eni avdiciji.«

Vedel je, da je uspeh v filmu nezanesljiv in da le redkim resnično uspe. Še več, njegovi starši, ki so pri Menovih treh letih in pol iz rodnega Kaira emigrirali v Kanado, v snemanju filmov sploh niso videli potencialne kariere, zato je sprva upošteval njihove želje in nasvete in začel na univerzi v Torontu študirati nevroznanost. Toda strast do igre, ki je v njem tlela, je bila premočna, zato je sklenil zapustiti pot znanosti in slediti notranjim vzgibom in željam. Vendar je že hitro spoznal, da je pred njim trnova pot. Zaradi njegovega rodu so ga režiserji, producenti in casting direktorji namreč videli kvečjemu v vlogi terorista, le redko je dobil avdicijo za kaj drugega. »Za druge, bolj pozitivne vloge si običajno želijo igralce kavkazijske rase. Obstaja pa možnost, četudi precej neznatna, da bo režiser ob kopici belopoltih poskušal za vlogo preizkusiti tudi enega ali dva, ki ne ustrezata oziroma ne ustrezava tem splošnih kriterijem videza pozitivcev.« Na kar je vsakokrat upal, saj ni želel kariere le v potrjevanju trenutnih prevladujočih stereotipov. Od navdušenja je skočil skoraj do stropa, že ko je dobil priložnost, da se poteguje za vlogo Aladina.

Treščil na trda tla

»Grozno sem vznemirjen, da sem naposled dobil priložnost, da igram lik, ki ni terorist in nima negativnega prizvoka. Tako lik kot film sta pozitivna in navdihujoča,« je bil preč od sreče. In je za priložnost, ki jo je dobil, neizmerno hvaležen. Čeprav priznava, da so uspešnici navkljub v Torontu še vedno štirje, morda pet casting direktorjev, ki mu ne dajo priložnosti, da bi se izkazal. Kot tudi mnogim drugim igralcem nebelskega rodu, zaradi česar je Massoud zagnal fundacijo Ethnically Diverse Artists Foundation (Sklad etnično raznolikih umetnikov), katere namen in cilj je podpora umetnikov, ki talentu navkljub ne morejo dobiti zastopstva in priložnosti, ki bi si jo zaslužili.

Prepričan je, da ga ljudje tudi zaradi mladosti le 28 let podcenjujejo in ne jemljejo resno – čeprav je v igralski industriji že debelo desetletje. »Igri sem posvetil že 10 let, a večina me je prvič videla šele v Aladinu,« pravi. In dodaja, da se uspešnici navkljub njegovo življenje ni prav nič spremenilo. Kvečjemu je znižalo njegova pričakovanja. »Prepričan sem bil, da bo moja kariera dobila krila, a sem pristal na trdnih tleh. Če sem mislil, da bo poslej lažje, zdaj vidim, da to ni res. Kljub splošnemu prepričanju mnogih, da se pri filmu zame grebejo in da moram le zakorakati v sobo in že je vloga moja, se mi nikakor ne cedita med in mleko. Želel bi si, da bi lahko šel vsaj na kakšno avdicijo. A resnica je, da se še vedno mučim, da bi dobil posel. Ljudje me morda malenkost bolj poznajo kot prej, a moje življenje je isto. Ne dobivam vlog. Ne kličejo me na avdicije. Uspeh v tem svetu je še vedno borba.«