Vlogo je dobila, ker joka iz srca

Verjetno ni filmoljubca, ki ne bi poznal kultne srhljivke Izžarevanje, v kateri se nam je ob Jacku Nicholsonu ježila koža. In tudi kdor filma ne pozna, je verjetno že videl tisti zlovešči kader, ko Nicholson z izrazom popolne norosti na obrazu s sekiro naredi luknjo v vrata in zatuli: »Tu je Joooohnnyyyyy!!« Ali pa se vam pred očmi izriše prizor srhljive prikazni dvojčic. Skratka, s filmom je režiserju Stanleyju Kubricku uspelo spisati del filmske zgodovine, Nicholson pa je z likom pisatelja Jacka Torrancea ustvaril eno svojih najbolj nepozabnih vlog. V vlogi pisatelja, ki začne kot začasni oskrbnik odročnega, razkošnega in zunaj sezone zapuščenega hotela, po hodnikih katerega se dogajajo nerazložljive reči, počasi izgubljati razum, je bil celo tako prepričljiv, da Shelley Duvall, ki je v filmu igrala njegovo ženo, še danes ob gledanju filma stisne v prsih. Ob prizoru, v katerem se podivjani Jack spravi nadnjo z bejzbolskim kijem, pa se od groze in strahu razjoče.



»Jack je bil odličen. Tako prekleto strašen!« pravi igralka, ki je vlogo dobila prav zaradi prepričljivega joka. Še preden je namreč dobila scenarij, še preden je v živo srečala Kubricka, ji je ta že ponudil vlogo. »Dejal je, da sem odlična v jokanju.« In jokala tudi je. Vseh 56 tednov mučnega snemanja, po koncu katerega je od Shelley ostala le še čustvena razvalina.
 

Dala vse od sebe

Stanley Kubrick je bil nedvomno eden najodličnejših filmarjev svojega časa. Izžarevanje se je zapisalo med večne klasike. Shelley Duvall pa je bila v svoji vlogi najmanj izjemna. A cena za to je bila visoka, sploh za Duvallovo, ki se je za čas snemanja prisilila, da je bila brez premora v stanju histerije. Kar ji je zlezlo tako pod kožo, da drugega, kot so bili jok, panika in histerija, skoraj ni več poznala.



»Dan sem začela tako, da sem zajadrala v slabe in žalostne spomine. Ali se najmanj opomnila, kako močno pogrešam družino in prijatelje. Ob tem pa sem na walkmanu poslušala žalostne pesmi,« je igralka, ki je pred 27 leti Hollywoodu obrnila hrbet in se skoraj vdrla v zemljo, obrazložila svoj ustvarjalni proces. »A na neki točki se telo upre. Govori ti, da moraš prenehati, da ne moreš iz dneva v dan le jokati. Kar pa je postalo dovolj, da sem začela jokati. Zgodilo se je, da je bila moja prva budna misel to, da bom spet morala pred kamerami jokati – in sem že zaradi tega v postelji začela jokati. Še Nicholson mi je dejal, da ne ve, kako lahko to zdržim.« A zdržala je. Drugega ji niti preostalo ni, tudi ker je delala pod Kubrickovo taktirko, ki se ga je – verjetno zasluženo – prijel sloves nadvse zahtevnega režiserja.

Izžarevanje so snemali približno 56 tednov. Kamere so se vrtele šest dni na teden. Urnik pa se je razvlekel tudi na 16 ur na dan. Poleg tega pa je film pristal še v Guinnessovi knjigi rekordov zaradi »največ ponovitev snemanja ene scene z dialogom«. Kar je Duvallova dodobra občutila na lastni koži, »manj kot 35 ponovitev ene scene za Kubricka ni prišlo v poštev. Pomislite – 35 ponovitev teka in joka, to postane nadvse težko. Hkrati pa pri vsakem kadru, od prvega snemalnega dne do zadnjega, daješ vse od sebe.«
 

Trd, a topel

Kar 56 tednov je preživela v poslušanju žalostink, obujanju slabih spominov, v joku in prenašanju režiserjevega dretja. Kajti za dosego želenih rezultatov je bil Kubrick pripravljen uporabiti tudi trši pristop. »V njem je vsekakor bilo nekaj temačnejšega. A mislim, da je to povezano z njegovo preteklostjo in tem, kako so se ljudje do njega v mladosti vedli. Že to, kakšni so bili njegovi prvi filmi, precej pove o njem. Med prvimi sta bila namreč Morilčev poljub (Killer's Kiss) in Rop brez plena (The Killing).«

Vseeno pa zatrjuje, da do Stanleyja, čeprav jo je včasih morda nekoliko trše prijel, ne goji nikakršne zamere. »Do mene je bil v glavnem topel in prijateljski. Veliko časa je preživel z menoj in Nicholsonom, želel je, da se vsi trije usedemo in pogovorimo.« Nekoliko drugače pa je igralkino izkušnjo z režiserjem orisala Anjelica Huston, ki je bila tedaj Nicholsonovo dekle in je marsikaj izvedela od svojega ljubimca. »Dobila sem občutek, tako mi je vsaj Jack govoril, da ji je bilo zelo težko. Čustvena plat snemanja ji je prihajala do živega, od preostalih pa ni dobila podpore in posluha. Skoraj kot bi se moški zarotili skupaj. Morda sem situacijo narobe prebrala, a tak občutek sem imela. Pa tudi kadar sem jo v tistih dneh videla, je bila videti trpinčena.«