Vrgli so ga iz šole, ker je plezal po strehah
Že dolgo je znano, da se za širokim nasmehom britanskega komika Stephena Frya, ki je zaslovel s humoristično nanizanko Črni gad, skriva trpinčeni moški, ki beži pred notranjimi demoni. Skoraj desetletje se je namreč odvrtelo, odkar je prvič priznal, da si je že večkrat poskušal vzeti življenje. Par let pred tem pa je v z emmyjem nagrajenem dokumentarcu razgalil svoje življenje z bipolarno motnjo in manično depresijo, kar so mu zdravniki diagnosticirali pri njegovih 37 letih. A v resnici se je zvezdnikova borba s težkimi temnimi občutji začela že veliko prej, še v njegovih otroških letih. »Bil sem težaven, izgubljen, precej zblojen otrok.« Zaradi tega so ga izključili iz več šol, prvi vrhunec svoje samouničevalne poti pa je nato dosegel pri 17 letih s prvim poskusom samomora in pristankom v ječi.
Strast do jezika
Nikoli se ni počutil kot del skupine, vedno kot izobčenec. »Nobena stvar, ki v očeh otrok kaj velja, mi ni šla od rok. Nisem znal risati, nisem bil glasbeno nadarjen, nisem znal ujeti žoge.« V njem je gorela le strast do jezika, kar pa je v tistih mladih letih prej minus kot plus. Povrhu vsega pa ni imel niti opore družine, ta je bila namreč tristo kilometrov stran. »Pri sedmih letih so me starši poslali v internat na drugo stran države. Komu se to morda zdi kruto. A takšna je bila moja zgodba, zgodba mojega brata, pa tudi vsi drugi otroci na tej šoli so bili v podobni situaciji.« A to ni omililo Stephenovega občutka, da nikamor ne spada. In da bi bilo vse še huje, se je pri 13 letih prvič zaljubil v fanta. »Že prej sem bil težaven, takrat pa se je v meni nabralo preveč vsega in sem začel početi precej čudne stvari. Med drugim sem plezal na strehe vseh hiš. Tedaj je bilo prvič, da so me izključili iz šole.«
Stephenovo vedenje je bilo dovolj skrb vzbujajoče, da so ga starši pri 14 letih peljali k psihiatru. »Moje vedenje je bilo menda tipično za nekoga, ki odrašča v nestabilnem družinskem okolju, psihiater pa je prepoznal tudi duševno nestabilnost in mi predpisal tablete.«
Prvič je dno dosegel pri 17 letih, ko se je odselil v London. Tedaj je poskušal končati svoje najstniško življenje s prevelikim odmerkom tablet. V tem istem letu pa je nato končal tudi za zapahi. V londonskem pubu je ukradel plašč in nekoliko pozneje spoznal, da je s plaščem dobil tudi denarnico z dvema kreditnima karticama: »Ti je bilo mogoče zlahka uporabljati.« Zato si je med popotovanjem po deželi privoščil razkošje in razsipništvo, dokler mu na prste ni stopila policija in ga aretirala zaradi goljufije. Kazen, ki jo je moral odslužiti, so bili trije meseci v zaporu in še dve leti pogojne svobode.
»Najboljše, kar sem po tem grozljivem otroštvu in mladostniškem obdobju lahko storil, je bilo, da sem ves čas in energijo usmeril v to, da bi mi uspelo priti na kolidž v Cambridgeu.« To pa je spremenilo tudi zvezdnikov odnos do okolice, saj je nenadoma poskušal ljudem ugajati. »Če mi to ni uspelo, sem bil pobit. Pomenilo je namreč, da mi je spodletelo in da nekaj delam narobe.«
