Vsak trenutek z dementnim očetom fotografira: Za zdaj še ve, kdo sem
Lansko pomlad se je Bruce Willis zaradi diagnosticirane afazije oziroma izgube govornih sposobnosti poslovil od filmskih kamer. A je bil to zgolj začetek zdravstvenih tegob akcijskega megazvezdnika, ki si je zaradi franšize Umri pokončno pridobil celo status ultimativnega vseameriškega junaka. Februarja je njegova družina namreč odvrgla še novo bombo in razkrila, da ima Bruce demenco. Upanja na ozdravitev torej ni, razen če se ne zgodi čudež in uspe sodobni medicini že brzinsko odkriti zdravilo za to neozdravljivo bolezen. »Vem, kakšni težki preizkusi so pred nami in da je to šele začetek dolgega žalovanja. A lahko mu dajem energijo, ki je svetla in sončna,« je igralčeva hči Tallulah Willis pogumno sprejela boleč udarec, ki ga je vsej družini odmerila kruta usoda. Priznala je, da se je očetovega slabega stanja nekje v sebi že dlje zavedala, a se je dejstvom izmikala, si pred resnico zatiskala oči, mu trenutke odsotnosti kdaj celo zamerila. »Na to nisem ponosna. Medtem ko je moj oče počasi propadal in se tiho boril, sem se ubadala z lastnimi težavami in jih kot središče sveta razkazovala po družbenih omrežjih.«
Vse se je začelo s skoraj zaznavno neodzivnostjo, ki so jo Bruceovi najbližji pripisali poslabšanju sluha. »Govori na glas! Očku so snemanja filmov Umri pokončno uničila sluh!« se začetkov spominja Tallulah. »A ti trenutki neodzivnosti so postajali pogostejši, daljši, kar sem včasih vzela osebno. Z mojo mačeho Emmo Heming je namreč dobil dva nova otroka in sem si mislila, da je zaradi tega zame izgubil zanimanje. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice, a moji nezreli možgani so me trpinčili, da za mamo nisem dovolj lepa in za očeta ne dovolj zanimiva.« Ta izkrivljeni pogled – to zdaj Tallulah dobro ve – pa je izviral iz njenih notranjih stisk. Namesto da bi v teh vse težjih trenutkih stala očetu in družini ob strani, se je ukvarjala sama s seboj in slabo samopodobo, s katero se je borila že od svojega 13. leta. Zaradi teh notranjih bojev je najmlajša hči nekdanjega zvezdniškega superparčka Brucea in Demi Moore namreč zašla na pota čezmernega popivanja, odvisnosti od omamnih substanc, borila se je z anoreksijo, zaradi depresije je pristala na zdravljenju.
Počuti se krivo
»Medtem ko se je moj očka tiho boril, sem se ubadala sama s seboj in sovraštvom do lastnega telesa,« se danes počuti krivo. »Ko je prišlo do očeta, sem samo sebe spravila v stanje popolne otopelosti in zanikanja – obstajalo ni nič ne dobrega ne slabega.« Vsaj do tistega prelomnega trenutka ne, ko jo je resničnost zadela z vso silo. »Poleti leta 2021 sem bila na neki poroki. Nevestin oče je imel ganljiv govor. V tistem sem spoznala, da sama nikoli ne bom doživela takšnega trenutka. Moj oče nikoli ne bo na moji poroki govoril o meni, otroštvu in odraslosti. To spoznanje me je uničilo. Sredi poročne večerje sem odšla od mize, stopila sem na zrak in se skrila v grmovje ter le jokala.« Bolečino si je dopustila občutiti v vsej njeni silovitosti, a zdaj ne pusti več, da bi jo strah ustavil, da ne bi izkoristila vsakega in vseh trenutkov, ki so ji z očetom še ostali. »V preteklosti me je bilo strah, da me bo žalost uničila, a zdaj sem dovolj močna, da lahko družini stojim ob strani in se name lahko zanesejo. Preostali čas lahko zato uživam. Očeta lahko držim za roko in je to čudovito,« je dejala, a še priznala, da se ji vendar v mislih nenehno pojavljajo prizori njenega očeta prej in očeta, kakršen je sedaj. »Zato, ker se še vedno oklepam upanja za očeta.«
Kadar koli je Tallulah z očetom, na obisk nikoli ne pozabi vzeti fotoaparata. Dokumentirati želi vse njune skupne trenutke in jih na fotkah ohraniti za vse čase, na računalnik si je shranila celo eno glasovno telefonsko sporočilo, ki jih ga je pustil Bruce. »Sem skoraj kot arheolog, ki zaklade išče tam, kjer jih prej nisem. Pozornost namenjam vsemu, čemur je prej nisem. Ugotovila sem, da poskušam dokumentirati vse za tisti trenutek, ko ga ne bo več tu, da bi me lahko spomnil nase in na naju. A za sedaj še vedno ve, kdo sem. Vsakič, ko pridem k njemu, se mu razsvetli obraz.«
