Vsako leto 10 novih pevcev – brez zaposlitve

Ljubljana – Kot ne bo knjiga nikdar izumrla, tudi opera ne bo. Že zaradi njene 400-letne zgodovine. Tudi ljubljanska opera je del te bogate dediščine. Na stičišču Župančičeve ulice in Cankarjeve ceste že od leta 1892 prirejajo operne predstave. Prav danes je na sporedu najnovejša, imenuje se Lepotica in zver.
Večer pred premiero sta operni pevki dveh generacij zrli proti neorenesančni stavbi, v kateri se je operno petje še vsakogar dotaknilo.



Ljubljanska opera je namreč svetišče, ki ga prevevajo vibracije in energije vseh dozdajšnjih predstav. »Ta hiša ima res dušo, zame je kot mozzartova kroglica,« je slikovito ponazorila slavna altistka Mirjam Kalin. »Že ko sem prvič stopila v ta hram, me je povsem očaral in začaral,« pa je dodala sopranistka Urška Kastelic. V predstavi Lepotica in zver bosta nastopali kot zlobni sestri, Mirjam v vlogi Adelajde, Urška pa Felicije.

Primadoni, med katerima je 23 let razlike, sta se – tudi brez maske – vedli kot navihani sestri. »Joj, si me videla, kako sem padla na generalki?!« je prasnila v smeh Kalinova. »Danes sem si vsaj dvajsetkrat zavrtela ta posnetek na velikem ekranu in se sama sebi še dolgo režala.«

»Tudi jaz sem komaj zadrževala solze smeha,« je pripomnila Urška, ki je predlani z odliko magistrirala na ljubljanski akademiji za glasbo in je pravzaprav šele dobro stopila v svet operne glasbe.
»Kmalu bi me ubili,« se je smejočih se oči spominjala prvakinja ljubljanske opere. V predstavi obe zlobnici namreč v nekem trenutku vozijo na nekakšni cizi.



»Medtem ko naju odpeljejo z odra, sem s hrbtom obrnjena proti publiki,« je nadaljevala Mirjam Kalin. Na generalki pa se je zgodilo, da je, medtem ko so ju želeli odpeljati, na lepem počila guma. Cizo je zablokiralo in zaskočilo. »Medtem ko se je Urški s skrajnimi močmi še nekako uspelo obdržati, je mene katapultiralo z nogami v zraku,« je žareče opisovala Kalinova, ki se je kot prava profesionalka kot blisk, en, dva, tri, potem postavila na noge. »Si me videla, kako sem se hitro pobrala?« je vprašala Urško.
»Videla, to je bila res tanka guma,« si je odlična sopranistka obrisala še naslednjo solzo smeha. »Ah, Urška, ne skrbi, zdaj že veva, kako se ujeti, če še kdaj poči …«

Mentorstvo je poslanstvo

»Pa to sploh še ni bilo vse, nama se kar naprej nekaj dogaja,« se je nasmihala Urška.
»Res je,« se je strinjala izkušenejša pevka. »Režali sva se kot kakšni tepki. Urška mi je v nekem trenutku namreč prišepnila: 'Veš, kje imam žabe?' Pogledala sem in videla, da so ji tako dol zlezle, da skoraj ni mogla hoditi.«

Večer pred premiero sta bili operni pevki torej odlično razpoloženi. O kakšni napetosti ni bilo ne duha ne sluha. Nekoč sta sicer že bežno sodelovali. Tokrat je na vajah tudi spoznala izkušenejšo ter proslavljeno Mirjam Kalin. Nič kaj takšnega in omembe vrednega, bi rekli, če ne bi Kalinova poosebljala nečesa, kar je v slovenskem in ne le opernem prostoru – silna redkost. Prenos znanja starejših in izkušenih na nadobudne in še malo zelene je pri nas v upadu. Vajeništva, nad katerim bi bdeli izkušeni mentorji, je znatno premalo. Ali starejši krčevito branijo svoje dosežene položaje in imajo nekakšen monopol nad pridobljenim znanjem ali pa mladi ne spoštujejo starejših in ne priznavajo njihovih revolucionarnih dosežkov. Srečen je lahko tisti, ki dobi tako izurjenega mentorja, kakršna je Kalinova, mati že odraslih sinov. »Zdi se mi, da pridejo nekateri v moje življenje res z namenom. Takšna je tudi Urška. Lahko bi bila moj otrok. Zato sem do takšnih še bolj zaščitniška. Rada svetujem in pomagam. Upam, da se boš kaj naučila,« je sporočila Urški, »to je pač moje poslanstvo!«

Preveč pevcev, premalo dela

»Če vidim, da ni zanimanja, ne silim z nasveti. Mnogo jih je, ki so tako prevzetni, da vidijo le sami sebe, žal takšni tudi nadvse hitro klecnejo. Sicer pa menim, da imam glede na staž, vse nabrane izkušnje in kariero, ki sem si jo ustvarila tudi v tujini, mnogo koristnih nasvetov. Polagoma zato razmišljam tudi o poučevanju,« je pripovedovala Kalinova. A ne na akademiji, ki ima zanjo povsem zgrešen sistem poučevanja. Kalinova stavi na individualno obravnavo neizkušenega, a talentiranega pevca ali pevke. »Tehnik in pristopov je namreč toliko, kolikor je pevcev. Zato jih res nima smisla ukalupljati. Prav tako menim, da se je treba perspektivnemu pevcu resnično posvetiti, vsakršno polovičarstvo nekoga, ki bi bil rad profesor zgolj na papirju in bi se raje posvečal svoji karieri, bi moralo biti prepovedano. Mentor mora v sebi nositi ljubezen in željo po neusahljivem predajanju svojega znanja, svoje štafete.«

Mirjam Kalin izhaja iz vedenja, da ni malih in velikih vlog, kar vse prevečkrat razjeda operne pevke in pevce, »temveč so samo mali in veliki pevci«! V karakterni Urški je opazila neizmeren potencial. Pravzaprav jo je ob trenutnem stanju, ko Opera mladih že lep čas ne zaposluje, kar malo stisnilo. »Radi bi jih imeli kot pogodbene delavce na žeton, kar se mi zdi pogubno za nacionalni teater, kakršen je Opera, kjer bi morala biti odgovornost do slovenskih del in predvsem mladih izvajalcev še večja.«
Zadnjič je v imenu tistih, ki so ljubljanski operi že toliko dali in bi radi počasi prepustili prostor mlajšim, predlagala, da bi se javili za operne mentorje vsem, ki jim akademija v občutno prevelikem številu, je prepričana tudi Kalinova, podeli v roke diplomo, ne pa tudi delovnega mesta. V prostoru, kjer nobena od slovenskih opernih hiš tako rekoč ne zaposluje, akademija izvrže približno deset novih opernih pevk in pevcev na leto. »Ko sem prišla leta 1994 v ljubljansko opero, je bilo 40 solistov, danes jih je le še 24!«

Operni pevki dveh generacij, ki v sebi nosita najlepši, hkrati pa tudi najbolj zakompliciran inštrument na svetu, saj ga (glasilke) moraš ves čas nositi sabo, se bosta pred premiero dobili dve uri pred nastopom. Dovolj, da se bosta umirili, uredili pričeski, upeli ter zlezli v kostum, v vlogo zlobnih sester. »Že čez nekaj minut se bom lahko spet popolnoma izživela in presenetila samo sebe,« je premišljevala Urška Kastelic.