Z zbiranjem kitar pomaga mladim glasbenikom

Priljubljeni primorski glasbenik Žiga Rustja se je pred kratkim lotil dobrodelne akcije, v kateri zbira odvečna, a še vedno uporabna glasbila, ki jih bo obnovil in dal v uporabo mladim glasbenikom in učencem glasbene šole. Dobrodelni projekt je vreden vse pohvale, Žiga pa je povedal, da je svoj Studio 106, ki je pravzaprav majhno podjetje, ustvaril z velikimi ambicijami.
 

Nikoli ni želel imeti običajnega življenja

»Moja želja je, da bi glasbe željnim omogočil čim boljšo osnovo za nadaljnje ustvarjanje v glasbi. Imamo svoj snemalni studio, pomagamo pri ustvarjanju avtorskih pesmi. Skratka, delimo svoje znanje. Zato imamo Tino, ki je učiteljica petja, Luko, ki uči kitaro ... Več nas je. Pred meseci pa smo sprožili akcijo, ki bi omogočila predvsem otrokom, da se spoznajo z enim inštrumentom. Zbiramo glasbila, ki jih ljudje ne potrebujejo več, da jih lahko popravimo in uredimo, nato pa posodimo našim učencem, ki bi radi začeli igrati inštrument. Na primer kitaro. Preden kdo opravi impulziven nakup, jo mi posodimo za čas učenja pri nas, da se ugotovi, ali je to tisto pravo. Seveda bomo nato podpirali nabavo lastnega inštrumenta, ker je vsekakor bolje igrati na svojega, a da se izognemo temu, da se doma inštrument neuporaben valja po omarah, poskrbimo, da se najprej spoznajo z njim. Zbiramo vse, je pa res, da so najbolj zaželeni klavirji in kitare,« o dobrodelni akciji pove mladi glasbenik, ki nam še razkrije, da za prihajajoče mesece nima velikih načrtov, te je opustil pred časom.



»Morda imam kratkoročne načrte, vendar si ne bom preveč gnal k srcu, če ne bodo uresničeni. Želim si, da bi s svojo glasbo lahko našel občinstvo, ki bi ob mojih pesmih uživalo. Želim si, da bi naš Studio 106 ustvaril veliko novih izvajalcev in da bi bile njihove pesmi predvajane na radijskih postajah. Želim si, da bi se vse skupaj umirilo in bi vsi lahko mirno zadihali. Brez mask in brez občutkov krivde. Ali strahu. Želim si, da bi moj otrok odraščal v lepem kraju, z dobrimi ljudmi, in bi brez slabe vesti izbral svojo prihodnost ter uresničil svoje sanje,« pove Žiga, ki pa je tudi izkušen radijski voditelj. »Nikoli si nisem mislil, da bom postal voditelj na radiu. Zgodilo se je po naključju. Sprva sem to počel kot novinar za MotoGP in potem se mi je ponudila priložnost na Radiu Capris. To delo mi je všeč tudi zato, ker sem lahko ves čas v stiku z glasbo, s poslušalci. Gre za dinamično delo, ki od človeka zahteva veliko energije, vendar veliko lažje počnem to, kot hodim v službo v kakšno pisarno. Nikoli nisem želel imeti običajnega življenja. In lahko rečem, da moje delo ni običajno,« pove Primorec, ki se v zadnjem letu ni vdal v usodo, temveč ves čas pridno ustvarja.
 

Ko bo možno, bo šel igrat v živo

»Glasbeniki pišemo pesmi, ker se kot ustvarjalci tako izražamo, in s tem ustvarjamo doživetja, sprožamo čustva, morda se koga tako zelo dotaknemo in mu v tej situaciji damo boljši občutek. Menim, da smo v Sloveniji glasbeniki, ki ustvarjamo svoje vsebine, s svojim načinom izražanja in stilom nekoliko podcenjeni. Glasba se pri nas večinoma dojema kot nekaj samoumevnega. Kar je zelo narobe. Zato avtorji še vedno pišemo, ustvarjamo in se ne ustavimo, ne glede na situacijo, ki se nam je zgodila, ko nimamo odrov in drugih prizorišč, kjer bi se lahko prikazali. Lani sem izdal pesem, ki je bila zelo dobro sprejeta, pa še ni doživela izvedbe v živo, zato sem se malo ustavil. Ne zdi se mi prav do svojega dela, ker pesmi pišem zato, da jih ljudje slišijo. Ravno zato pa delam tretji album, ki je že globoko v fazi produkcije, in ko bo možno, bom šel igrat v živo,« ostaja optimističen.