Za megauspešnico dobil le drobiž

Glasbena industrija je v krizi, o tem ni dvoma. V glavnem krivijo nove tehnologije in navade uporabnikov, pohlep neglasbenega dela industrije in, seveda, nesložnost, celo nekolegialnost glasbenikov, naj si gre za avtorje ali izvajalce. To pomeni, da si večina poskuša izdelati individualno strategijo, kako se bo prebila do jutrišnje malice. Sanje o svetovni slavi in milijončkih se za veliko večino bliskovito razblinijo, že po prvih korakih se glasbeniki soočijo z zamolčanimi praksami. Izkaže se, da je treba sklepati nenavadne posle, če želijo, da se jih predvaja na radiu, da lahko nastopijo na festivalu, izdajo ploščo, dobijo intervju. Zadenejo ob zid uslug in protiuslug, poznanstev in zlorab.

Globalno je glasbeno-zabavna industrija ena najbolj učinkovitih in nepreglednih pralnic denarja, ni skrivnost, da se je denar od preprodaje drog veliko pral in se še pere na hiphop sceni, v Južni Ameriki ga obračajo na glasbenih koncertih. Na omikanem zahodu se za nadzor nad glasbeno industrijo pulijo gospodarsko-politične naveze. Pri tem ima politika dvojni interes: poleg očitnega finančnega tudi nadzor nad vsebinami, ki jim je prek glasbe izpostavljena javnost.


Verjetno je vsak zmerno angažiran ljubitelj glasbe ugotovil, da se trenutno na svetovni sceni pojavljajo bolj ali manj ista imena, bodisi napol gola dekleta, ki promovirajo potrošništvo in lahkomiselnost, bodisi muzejski eksponati zlatih časov rock'n'rolla in redki avtorji, ki premorejo glasbeno in izvajalsko kakovost, vendar so vsebinsko omejeni na ljubezenske skladbe ali plesne ritme.
Nekoč so lahko glasbeniki korenito posegli v javno mnenje, dovolj je bila prava skladba s pravim besedilom, da je lahko celo generacijo motivirala k uporu proti krivicam, vojnam, zlorabam in tako naprej. Vpliven glasbenik je lahko odločil volitve, danes je kaj takega malone nepredstavljivo. Še posebno v manjših državah, ki so izpostavljene kulturni okupaciji angleško govoreče glasbene produkcije, ta pa redko spregovori o težavah lokalnega okolja (razen o ljubezenskih tegobah in odvisnosti). Tako vemo več o rasizmu v Združenih državah, o njihovih težavah z dostopom do orožja kot o domačih izzivih. V zadnjih dveh desetletjih je zabavni industriji uspelo povsem uničiti okus in sposobnost javnosti, da prepozna kakovostne vsebine.


Kljub poplavi glasbe in njeni dostopnosti je scena popularne glasbe osupljivo monotona. Glasbo se čedalje pogosteje ob pretakanju, to pomeni, da uporabnik glasbe nima več pri sebi, temveč do nje dostopa prek različnih ponudnikov. Ta priročni način je koristen tudi zaradi tega, ker je preprosto ugotoviti, koliko je določeni avtor poslušan. A vendar se ponavlja stara zgodba. Zgovoren je tvit, ki ga je v začetku avgusta objavil Peter Framton, ko je razkril, da so njegovo največjo uspešnico Baby I Love Your Way pretočili kar 55-milijonkrat, a je od tega prejel le 1500 evrov. Zdaj poziva glasbenike, naj se organizirajo in prisilijo vlado, da poskrbi za pravično delitev sredstev. Nekaj podobnega bi veljalo narediti tudi pri nas, saj se je domača glasbena scena znašla v največji stiski doslej.