Lady Gaga za vlogo uporabila bolečino posilstva iz mladosti

Pred tremi leti ji je film Zvezda je rojena prinesel nominacijo za oskarja, za upodobitev Patrizie Reggiani v filmu Hiša Gucci, ki se v teh dneh vrti po kinematografih, pa se je Lady Gaga že priklonilo Združenje newyorških filmskih kritikov in jo ovenčalo z lento najboljše igralke. Slednjo si je pevka, ki se je že leta 2001 z manjšo vlogo v seriji Sopranovi prvič preizkusila v igralskih vodah, res trdo prigarala, saj je s svojim alter egom Patrizie, ki naroči umor svojega moža, živela in dihala več kot eno leto, iz Patrizijine vloge ni stopila niti za minutko.

Za vlogo se je poredila in pobarvala.

»Bolj izčrpavajoče bi bilo, če bi se morala vsakič znova vživljati vanjo. Zato sem preprosto raje ostala v liku,« je dejala zvezdnica, ki je v sebi odkrila metodično igralko. »Metodično igranje morda ni za vsakogar, a je vsekakor način, ki je meni najbližje. Ostati v liku, tudi ko se kamere nehajo vrteti, je tisto, zaradi česar me je igra tako pritegnila.«

Nenadoma ji ni bilo več treba pretirano paziti na to, kaj nese v usta. Uživala je v krožnikih, polnih testenin, omako pa je za piko na i še pomazala s kruhom. Ne le zaradi užitka, v prvi vrsti zaradi filma, saj je morala, če je želela gledalce prepričati, da se je spremenila v Reggianijevo, dobiti polnejše obline. V drugem koraku transformacije si je svoje platinaste lase pobarvala v temno in začela govoriti z močno poudarjenim ameriško-italijanskim naglasom, vseskozi in z vsakomer. »Kot blondinki mi je bilo skoraj nemogoče govoriti z italijanskim naglasom,« pravi, tovrstno glasovno telovadbo pa je začela že pol leta pred začetkom snemanja.

»Kot Patrizia sem živela leto in pol, od tega sem devet mesecev govorila z italijanskim naglasom. Tega nisem nikoli prekinila.« Zato je že sama sčasoma težko razločila med svojim resničnim življenjem in tem, ki ga je živela kot Patrizia. »Živela sem v alternativni resničnosti. Ko sem se s snemanja vrnila v hotel, sem bila še vedno v svojem liku. Ko sem prišla na snemanje, sem že bila – ali pa sem še vedno bila – Patrizia. Na neki način je film postal moja resničnost. Snemanje sem čutila kot svoje resnično življenje.«

Slednje pa je bilo pogosto boleče, saj je, da je na kamero prenesla paleto najrazličnejših čustev, pokukala globoko vase, tudi v boleče trenutke iz svoje preteklosti, ki jih je zakopala in skrila pred seboj. »Uporabila sem tudi bolečino posilstva, ki sem ga doživela kot mlado dekle. Ko sem se duševno lomila kot Patrizia, sem podoživljala vse, kar sem čutila pred dvajsetimi leti. Celo režiser me je ustavil, naj si tega ne delam.«

Proti koncu snemanja je zaradi intenzivnih čustev, ki so jo prevevala in se v njej kopičila, doživljala celo napade tesnobe, bila je izčrpana, prenekatero jutro, ki se je za Lady Gaga, ko so jo čakale ure ličenja in preoblačenja, začenjalo že ob treh zjutraj, pa je začela z bruhanjem.