Zasedba, ki že več kot 50 let pooseblja vrhunec petja a cappella: To je najboljša služba na svetu
Vokalna zasedba že več kot petdeset let na največjih svetovnih odrih pooseblja vrhunec petja a cappella. Kmalu jih bomo imeli priložnost slišati tudi v Ljubljani, kjer bodo 14. novembra nastopili v Cankarjevem domu.
Poglobljen in premišljen program Legacies (Dediščine) obljublja praznik monumentalne, petstoletne glasbene dediščine in privlačen sprehod skozi neskončnost glasbene raznovrstnosti, nadejamo pa se lahko tudi presenečenj.
Tako vsaj pravita tenorist Julian Gregory in baritonist Christopher Bruerton, ki sta se za revijo Ona konec oktobra po videopovezavi oglasila pred koncertom v Pekingu in razkrila, da živita svoje sanje. Tiste, ki si jih nekdaj nista upala niti omeniti.
Postati član tako čislane vokalne skupine, kot je The King's Singers, je gotovo fantazija mnogih poklicnih pevcev. Kako je bilo pri vaju? Sta si to od nekaj želela biti?
Julian: Pevec The King's Singers sem postal po naključju. Seveda sem odraščal z njihovo glasbo. V srednji šoli smo v a cappella skupini celo peli njihove aranžmaje. Med študijem sem se posvečal predvsem klavirju in violini, na The King's Singer pa sem gledal kot na res posebno skupino, ki je bila v mojih očeh čisto preveč nedosegljiva, da bi se lahko poistovetil z njo. V mojih očeh so bili njeni pevci posamezniki, ki so živeli zunaj okvirov »varne«, preverjeno všečne glasbe. Da bi upal na to, da se mi bo v življenju ponudila priložnost postati eden od njih? Kje pa! Spomnim se le, da sem pozneje, ko sem študiral glasbo, nekoč, ko sem se spet srečal z njihovimi aranžmaji, ujel v premišljevanju o tem, da je biti the king's singer res zelo kul služba. (Smeh.) Potujejo po svetu, pojejo, ne potrebujejo dodatnih projektov, da preživijo kot glasbeniki ... Noro, res. Da bi izrazil jasno željo biti eden od njih, to pa je bilo čisto nepredstavljivo.
V mojih očeh so bili to posamezniki, ki so živeli zunaj okvirov »varne«, preverjeno všečne glasbe. Da bi upal na to, da se mi bo v življenju ponudila priložnost postati eden od njih? Kje pa! Spomnim se le to, da sem pozneje, ko sem študiral glasbo, nekoč, ko sem se spet srečal z njihovimi aranžmaji, ujel v premišljevanju o tem, da je biti the king's singer res zelo kul služba.
Julian Gregory
Christopher: Prihajam z Nove Zelandije, daleč od srca The King's Singers, daleč od King's Collegea v Cambridgeu. A ker sem že kot otrok pel v cerkvenem zboru, sem poznal anglikansko zborovsko tradicijo. Celo pel sem njihove aranžmaje, a seveda se mi ni, tako kot Julianu ne, nikoli zdelo realno, da bi postal pevec v tej skupini. Res je, da sem sanjal o tem, da bi potoval po svetu in pel. To pomeni, da zdaj živim svojo sanjsko službo! (Se nasmehne.) Ne poznam pa nikogar, ki bi imel službo pevca v The King's Singers v načrtu svoje življenjske poti. Tenor je bil pred Julianovim prihodom zaseden 17 let, bariton pred mojim celo 18 let. Ko sta najina predhodnika Paul in Phil zapustila skupino, sva z Julianom imela srečo, da sva se znašla na pravem mestu ob pravem času. Na svetu je ogromno odličnih pevcev, ki nikoli niso dobili priložnosti, kot sva jo midva. In to samo zato ne, ker sta Paul in Phil tako dolgo uživala v svoji sanjski službi. (Smeh.) Resno, to je res najboljša služba na svetu! Samo pomislite! Z vami se pogovarjava pred koncertom v Pekingu. Pred tem smo bili v Južni Koreji, Hongkongu, Macau. Po nocojšnjem koncertu bom za teden dni obiskal brata na Novi Zelandiji, takole mimogrede, in se potem vrnil v Evropo, v Amsterdam natančneje. Naštevam vam vse te kraje s tako lahkoto, kot da bi pripovedoval, da sem bil pravkar na obisku pri sosedih. (Smeh.) Hecno je, ko malo pomisliš, ni? Če nas je pandemija česa naučila, nas je tega, da ničesar ne smemo razumeti kot samoumevno. Bili smo doma, zaprti za štirimi stenami, včasih tudi osamljeni. V tistih trenutkih sem se pogosto vprašal, kdo sploh sem, če ne pojem. Zdaj, ko smo spet na turneji, nas vse prevzema globoka hvaležnost.
Kaj je pri The King's Singers tisto, kar je enako vabljivo ne glede na to, kje nastopate? Večinoma črpate iz evropske klasične glasbene tradicije, za katero verjamemo, da je neki svetovni zlati standard. Kar je seveda zmotno. Je za to, da ste enako priljubljeni tako v, kaj vem, Amsterdamu kot v Seulu, »kriva« posebnost petja a cappella, to, da ste s poslušalci v aktivni vlogi?
Julian: Razlogi so po mojem mnenju trije. Prvi je posebnost, ki jo s sabo nosi zvok The King's Singers, sekstet – šest glasov v tesnih harmonijah. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je skupina nastala, podobnih glasov ni bilo veliko. Ponujajo pa neko posebno lepoto, ki se razlikuje od lepote opere ali celo cerkvenega zbora. Prizadevamo si za čistost zvoka. Zvok je samosvoj jezik, ki pa ga lahko razumeš ne glede na to, od kod prihajaš, kakšno je tvoje glasbeno zaledje. Imate prav, ko pravite, da si prizadevamo s poslušalci ustvariti stik. In to je drugi razlog. Gremo celo tako daleč, da spregovorimo v jeziku države, v kateri nastopamo, zato se bomo potrudili tudi s slovenščino. Z občinstvom se povežemo na lokalni in tudi povsem osebni ravni. Tega drugi klasični glasbeniki običajno ne počnejo. Glasbi pustijo, da govori sama zase. Seveda si tega želimo tudi mi, a smo na odru aktivni. Želimo navezati stik s poslušalci, priti do njih, kakor so oni prišli do nas. In še tretje. Ko sem postal član The King's Singers, me je najbolj presenetilo, koliko jezikov govori skupina. Najbrž tudi zato, ker se res trudimo narediti aranžmaje folk in tradicionalne glasbe države, v kateri nastopamo. Včasih primerno skladbo najdemo v zgodovini repertoarja skupine, drugič raziščemo moderne trende in odkrijemo kaj novejšega. Ne spregovorimo torej le v jeziku države, ki nas gosti, temveč se predstavimo tudi v njenem posebnem glasbenem izrazu.
Za nami ni bilo orkestra, ni bilo niti kompleksne harmonije, saj smo ponavljali le en ton, a s ponavljanjem manter sem se počutil povezanega z vsemi, sam s sabo, s svojim telesom. Čeprav poprej tujci, smo s petjem porušili vse skrite zidove. Petje ima unikatno moč povezovanja, je darilo, ki nastane tako, da sebe ponudiš drugim. Prepričan sem, da bi bil svet mnogo srečnejši, če bi vsi peli skupaj. Vem, da se sliši osladno, a v to res verjamem. S petjem se z ljudmi povežeš globoko in iskreno.
Christopher Bruerton
Boste zapeli tudi kakšno slovensko ljudsko?
Christopher: Bomo, ja. Ampak je še skrivnost.
Julian: Presenečenje bo!
Oba sta vrhunsko izobražena glasbenika. Seveda sta izjemno talentirana in delovna, a kako čez dan ohranjata kondicijo? Imata kakšne posebne rituale, ki jih poznajo samo vrhunski pevci? Kakšen bi bil vajin nasvet?
Christopher: Najbolj koristen nasvet, ki ga lahko dam, je ta, da je izjemno pomembno najti ravnovesje. Ko smo na turneji, naše delo ni samo to, da se pojavimo na odru. Vsak od nas ima poleg tega še odgovornosti onkraj odrskih luči, vsak ima svojo vlogo. Nismo samo skupina vandrajočih trubadurjev, ki se vsake toliko sestavi in zabava. Kakor koli obrneš, naš poklic je resno delo in drug od drugega smo precej odvisni. Sam se zelo trudim, da vedno ujamem ravnovesje med tem, da sem dober kolega, a da znam obenem poskrbeti tudi zase. To zadnje pomeni, da si vzameš čas za sprehod, tek morda, greš v kakšno dobro restavracijo, na hrib, v muzej. Bilo bi precej žalostno, če bi svoje delo lahko opravljali le tako, da bi bili večino časa zaprti v hotele, z enim samim izhodom, in sicer na oder. Ne znam si predstavljati turobnosti, ki bi se nedvomno pojavila, če ne bi poznali drugega kot hotelske sobe, garderobe, odra in letališč. Res je, da nam urnik včasih ne dovoli, da smo aktivni turisti, a kadar nam uspe državo, v kateri gostujemo, dodobra spoznati, se to zelo pozna pri tem, kako se počutimo. Zdi se, kot da smo kar lažji, bolj sproščeni, ne nazadnje imamo bolj kakovostne spomine na kraje, če smo lahko vanje pognali vsaj malo korenin. To razmerje, ja, to je zame res zelo pomembno. Izjemno rad potujem in poklicni glasbenik sem. Eno brez drugega mi ne bi zadoščalo, ne bi se mi zdelo vredno biti stran od žene kar 200 dni na leto. Zato mi je tako zelo dragoceno, da imam poleg petja priložnost spoznavati tuje kulture in zgodovine.
Julian: Moj nasvet? Zdrav življenjski slog. Ja, vem, da ta stavek zveni precej klišejsko, a je res tako. Tudi jaz rad spijem kozarec vina ob kosilu, rad tečem. No, pravzaprav veliko tečem. (Smeh.) Za letos sem si zastavil kot cilj kar zajetno količino kilometrov. V vsakem kraju, v katerem nastopam, si vzamem čas tudi za tek. Z aplikacijo Strava se zabavam in iščem poti po madžarskem podeželju, se »izgubljam« med ulicami Seula. Ključno zame je tudi, da imam s svojo ženo kakovostno komunikacijo. Strinjam se s tem, kar je povedal Christopher, ravnovesje je res pomembno. Nujno je poleg svojega dela okusiti še kraje, ki jih obiščemo, najsibo to dobra hrana, kava – to dvoje je Christopherjeva strast –, ohranjati odprto glavo, spoznavati nove ljudje. Oba sva izjemno družabna in imava prijatelje po vsem svetu. Čeprav mislim, da me Christopher pri tem prekaša. Ima več prijateljev, kot sem jaz v življenju pojedel toplih obrokov. (Smeh.) Kar je res fascinantno glede na to, da prihaja z majhnega novozelandskega otoka. Vsi si prizadevamo, da vsak nov dan vzamemo točno takšen, kakršen je, in se izogibamo pretiravanju. No, ne pozabljamo pa na pomen kakovostnega hidriranja.
Morda je nekaj v vibracijah fizičnega telesa, ki se ob petju pojavijo, morda deluje terapevtsko. Predvsem pa ustvarja skupnost. In biti drug ob drugem, združen v petju, ustvarjati harmonije, odkrivati svoj jezik, zgodovino, skladatelje preteklosti, zgodbe dedkov in babic, to je res neprecenljivo.
Julian Gregory
Fraza »izgubiti glas« ne pomeni le, da imamo vneto grlo, je tudi stanje, ki izraža občutenje, da zate na tem svetu ni prostora. Zdi se mi, da to, ali zmoreš »iztisniti« iz grla melodijo, veliko pove o tem, kdo si. Seveda ne mislim na to, ali imaš posluh ali ne, govorim bolj o subjektivnem doživljanju, o strahu, pogumu, o tem, kako se človek počuti v svoji koži. Kaj je po vašem mnenju tisto, zaradi česar je glas v resnici eden najbolj posebnih instrumentov?
Julian: Ob vašem vprašanju sem najprej pomislil na Laulupidu, festival estonske pesmi, ki je eden največjih zborovskih dogodkov na svetu. Nato pa na Finding harmony (iskanje harmonije, op. p.), projekt, ki smo ga zasnovali leta 2019, leto dni po 50. obletnici ustanovitve The King's Singers. Je pravzaprav simbol tega, kaj pomeni, če se ljudje z glasom zlijejo v eno, je slavljenje glasbe, ki povezuje ljudi v težkih časih. Od protestantske reformacije v Evropi do ameriškega gibanja za državljanske pravice je bilo v zgodovini nešteto trenutkov, ko so pesmi združevale narode, kulture in cilje. Iskanje harmonije je dokaz, da je glasba že od nekdaj naš skupni jezik. Ne smemo pozabiti, kakšna čarovnija se zgodi, ko ljudje najdejo svoj glas. Skupnost glasov je močna, povezujoča – v času sreče ali žalosti. V Ciudadu de Mexicu smo na primer zapeli pesem Cielito Lindo, prekrasno skladbo, ki kaže, kakšno moč imajo glasovi v trenutkih strahu. Ta projekt je za nas res nekaj posebnega. Povzel je to, kar ste omenili, samo esenco petja, pokazal, kaj je tisto, kar naredi petje tako silovito, pokazal, da skozenj ljudje gradijo svojo identiteto. Morda je nekaj v vibracijah fizičnega telesa, ki se ob petju pojavijo, morda deluje terapevtsko. Predvsem pa ustvarja skupnost. In biti drug ob drugem, združen v petju, ustvarjati harmonije, odkrivati svoj jezik, zgodovino, skladatelje preteklosti, zgodbe dedkov in babic, to je res neprecenljivo.
Christopher: Ko smo nastopali v Amsterdamu, sem se nekega popoldneva udeležil vadbe joge. A bila je nekaj posebnega. Na koncu smo se lotili še chantinga. To sem počel prvič in priznati moram, da je bila to izkušnja, ki se me je duhovno globoko dotaknila. Sem poklicni pevec, a vseeno je bilo petje manter in z njim povezano nadzorovanje diha nekaj močno sproščajočega. Bil sem v sobi s 15 ljudmi, ki sem jih videl prvič v življenju, a ko smo zapeli skupaj, sploh ni bilo pomembno, kako dobri pevci smo. Za nami ni bilo orkestra, ni bilo niti kompleksne harmonije, saj smo ponavljali le en ton, a s ponavljanjem manter sem se počutil povezanega z vsemi, sam s sabo, s svojim telesom. Čeprav prej tujci, smo s petjem porušili vse skrite zidove. Petje ima unikatno moč povezovanja, je darilo, ki nastane tako, da sebe ponudiš drugim. Prepričan sem, da bi bil svet mnogo srečnejši, če bi vsi peli skupaj. Vem, da se sliši osladno, a v to res verjamem. S petjem se z ljudmi povežeš globoko in iskreno.
