VIŽE
Zlate roke vlečejo meh v Mengšu
Zoran Lupinc bo svoje znanje razdajal tudi v Hiši harmonike Zupan. Je edini Slovenec s pozlačenim odtisom roke v muzeju slavnih harmonikarjev.
Odpri galerijo
Je edini Slovenec v italijanskem muzeju najslavnejših harmonikarjev.
Zoran Lupinc je akademski glasbenik, pedagog in skladatelj, rojen v Šempolaju v Italiji, ki je doslej svoje znanje igranja na harmoniko razdajal med številne učence, ki so postali večkratni absolutni zmagovalci državnih in mednarodnih tekmovanj in so danes sami ugledni glasbeniki. Doslej je harmoniko poučeval le v Italiji, na sedežu društva Kremenjak v Jamljah, ter v svojem rojstnem Šempolaju, v prostorih društva Vigred, od letošnje jeseni pa bo mogoče od njega črpati znanje tudi v Hiši harmonike Zupan.
»V Mengeš se vračam po 25 letih, v šolo, ki se je takrat prvič pojavila in diatonični harmoniki dala velik doprinos. Od takrat se je seveda zgodilo veliko novega, ne nazadnje sem tudi sam pridobil izkušnje in se še bolj posvetil pedagoškemu delu. Napisal sem nekaj knjig, veliko skladb in zbirk za diatonično harmoniko ter sestavil učni načrt za poučevanje harmonike v javnih glasbenih šolah. In diatonična harmonika je do danes doživela lep razvoj,« pravi Lupinc, ki se lahko pohvali, da je pred tremi leti prejel prestižno priznanje Frana Gerbiča za izjemne uspehe na področju glasbene vzgoje in izobraževanja ter glasbenega poustvarjanja, ki ga podeljuje Zveza slovenskih glasbenih šol, pred dvema letoma pa je bil kot edini Slovenec sprejet v muzej slavnih harmonikarjev v Recoaro Terme (Italija), kjer je pustil pozlačeni odtis desne roke.
»Igral sem tudi v Berlinski filharmoniji in drugje,« pravi Lupinc, ki se je tudi zato odločil, da svoje izkušnje posreduje vsem, ki si želijo novega znanja, izkušenj in nasvetov. »Zelo dobro poznam tako javno kot zasebno šolstvo ter vse pozitivne in negativne plati enega in drugega. Tisti, ki diatonično harmoniko uči v javnih glasbenih šolah, mora imeti akademsko izobrazbo, obenem mora obvladati inštrument. Negativna plat javnih glasbenih šol je, denimo, starostna omejitev, medtem ko te v zasebnih šolah ni,« razloži Lupinc. Po drugi strani ne more mimo tega, da je v zasebnem šolstvu včasih zaznati pomanjkanje strokovnosti, saj marsikdo ne pozna osnov pedagoške didaktike, še vedno nekateri učijo zgolj po posluhu. Sam pa meni, da je zlasti najmlajšim treba ponuditi najboljše, predvsem je pri poučevanju diatonične harmonike pomembna pravilna tehnika.
»V tej šoli, ki se odpira zdaj v septembru, bi želeli ponuditi le najboljše iz javnega in zasebnega šolanja, ki ga bo mogoče zaključiti z izpiti, bolj se bomo lahko prilagajali različnim starostim, seveda pa bom vsakega učenca poučeval individualno. Vsakemu posebej bo prilagojen program, ki bo zelo širok in bo zajemal vse od narodno-zabavne do klasične in koncertne glasbe. Ker imam veliko izkušenj, bom vesel, če se nam bo pridružil tudi kakšen učitelj, saj želim pomagati tudi njim, da bodo pravilno predajali znanje drugim, zlasti mlajšim. Veliko bo druženja, skupinskega igranja, obetajo se vikend paketi, skratka, pomembno je, da bo zabavno, hkrati pa se bodo vsi veliko naučili,« pravi Lupinc, ki bo še vedno na voljo tudi učencem v zamejstvu.
Zoran Lupinc je diatonično harmoniko pripeljal v glasbene šole. FOTOGRAFIJE: Osebni Arhiv
»V Mengeš se vračam po 25 letih, v šolo, ki se je takrat prvič pojavila in diatonični harmoniki dala velik doprinos. Od takrat se je seveda zgodilo veliko novega, ne nazadnje sem tudi sam pridobil izkušnje in se še bolj posvetil pedagoškemu delu. Napisal sem nekaj knjig, veliko skladb in zbirk za diatonično harmoniko ter sestavil učni načrt za poučevanje harmonike v javnih glasbenih šolah. In diatonična harmonika je do danes doživela lep razvoj,« pravi Lupinc, ki se lahko pohvali, da je pred tremi leti prejel prestižno priznanje Frana Gerbiča za izjemne uspehe na področju glasbene vzgoje in izobraževanja ter glasbenega poustvarjanja, ki ga podeljuje Zveza slovenskih glasbenih šol, pred dvema letoma pa je bil kot edini Slovenec sprejet v muzej slavnih harmonikarjev v Recoaro Terme (Italija), kjer je pustil pozlačeni odtis desne roke.
Vsakemu posebej bo prilagojen program, ki bo zelo širok in bo zajemal vse od narodno-zabavne do klasične in koncertne glasbe.
»Igral sem tudi v Berlinski filharmoniji in drugje,« pravi Lupinc, ki se je tudi zato odločil, da svoje izkušnje posreduje vsem, ki si želijo novega znanja, izkušenj in nasvetov. »Zelo dobro poznam tako javno kot zasebno šolstvo ter vse pozitivne in negativne plati enega in drugega. Tisti, ki diatonično harmoniko uči v javnih glasbenih šolah, mora imeti akademsko izobrazbo, obenem mora obvladati inštrument. Negativna plat javnih glasbenih šol je, denimo, starostna omejitev, medtem ko te v zasebnih šolah ni,« razloži Lupinc. Po drugi strani ne more mimo tega, da je v zasebnem šolstvu včasih zaznati pomanjkanje strokovnosti, saj marsikdo ne pozna osnov pedagoške didaktike, še vedno nekateri učijo zgolj po posluhu. Sam pa meni, da je zlasti najmlajšim treba ponuditi najboljše, predvsem je pri poučevanju diatonične harmonike pomembna pravilna tehnika.
25
let ga ni bilo v Mengeš.
let ga ni bilo v Mengeš.
»V tej šoli, ki se odpira zdaj v septembru, bi želeli ponuditi le najboljše iz javnega in zasebnega šolanja, ki ga bo mogoče zaključiti z izpiti, bolj se bomo lahko prilagajali različnim starostim, seveda pa bom vsakega učenca poučeval individualno. Vsakemu posebej bo prilagojen program, ki bo zelo širok in bo zajemal vse od narodno-zabavne do klasične in koncertne glasbe. Ker imam veliko izkušenj, bom vesel, če se nam bo pridružil tudi kakšen učitelj, saj želim pomagati tudi njim, da bodo pravilno predajali znanje drugim, zlasti mlajšim. Veliko bo druženja, skupinskega igranja, obetajo se vikend paketi, skratka, pomembno je, da bo zabavno, hkrati pa se bodo vsi veliko naučili,« pravi Lupinc, ki bo še vedno na voljo tudi učencem v zamejstvu.
