Zlovešči Klub 27 je samo mit (FOTO)
Slavne osebnosti, zlasti glasbeniki, nimajo statistično značilne tendence, da bi umirali pri 27 letih. Ta trditev je podprta z neizpodbitnimi dokazi, kljub temu pa so smrti glasbenikov Briana Jonesa, Jimija Hendrixa, Janis Joplin in Jima Morrisona v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v tej starosti porodile mit o Klubu 27.
Črna ideja je znova oživela s smrtjo Amy Winehouse leta 2011.
Znanstveni pristop
Nova študija, objavljena v znanstveni reviji PNAS, navaja jo španski dnevnik El Pais, pravi, da je Klub 27 splošno prepričanje brez kakršne koli empirične podlage – kar med drugim dokazujejo ikone, kot sta 81-letni Mick Jagger in leto starejši Paul McCartney. Študija sklene: »Medtem ko starost 27 let ne pomeni večjega tveganja smrti za znane osebnosti, so tisti, ki so umrli toliko stari, kot skupina izjemno opazni v primerjavi z drugimi preminulimi mladimi.«
Glavni avtor nove raziskave Zackary Okun Dunivin trdi, da Klub 27 sicer obstaja kot kulturni fenomen, vendar ni posledica prekletstva. Namesto tega odraža družbeno konstrukcijo, ki izhaja iz pravzaprav naključnega dogodka, ki ga zaznamujejo smrti štirih legendarnih glasbenikov v isti starosti. Gre za pojav, ki velja za statistično malo verjetnega. Po mnenju Dunivina so smrti slavnih v tej usodni dobi ustvarile pripoved, ki povezuje sicer nepovezane dogodke in s tem določa način, kako ustvarjamo in razlagamo zgodovino.
Namen Dunivinove študije ni zagotoviti statističnih dokazov o obstoju Kluba 27, temveč pokazati, kako se lahko mit, prepričanje ali pripoved z omejeno realno podlago oblikuje v razmeroma kratkem obdobju in ima resnične kulturne posledice. Tudi statistik Martin Wolkewitz je preučeval zlovešči klub in sklenil, da očitno ni vrhunca tveganja za slavne glasbenike okoli 27. leta.
Priznal pa je, da obstaja nekaj dokazov o porastu smrti med glasbeniki, starimi od 20 do 40 let, v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda v poznih osemdesetih je kljub prisotnosti znatnega števila umetnikov ugotovil, da v tej starostni skupini ni bilo nobenih smrti. Wolkewitz je ta upad pripisal izboljšavam pri zdravljenju odvisnosti od drog in spremembam v glasbeni industriji, pri čemer je navedel prehod od hard rocka v sedemdesetih letih do prevladujočega popa v osemdesetih.
Gre za pojav, ki velja za statistično malo verjetnega.
