Zvezdnici Igre prestolov v glavo vstavili koščke titana

Prepričana je bila, da je bila rojena pod srečno zvezdo. Medtem ko se nekaterim sanje nikoli ne uresničijo, je Emilia Clarke svoje začela živeti že pri 23 letih, saj je v megapriljubljeni fantazijski seriji Igra prestolov postala Daenerys Targaryen.
»Tega še nisem delila z javnostjo, a je zdaj napočil čas, da se zaupam. Skoraj v hipu, ko so se mi uresničile otroške sanje, bi kmalu izgubila še um in življenje.« V njenih možganih je namreč živela tiha ubijalka, anevrizma, ki je počila in povzročila krvavitev. »Ob diagnozi so mi zdravniki tudi povedali, da kar tretjina bolnikov umre.« A sama ni ušla smrti le enkrat, ampak kar dvakrat.

Leto 2011. Snemanje prve sezone Igre prestolov je bilo pri koncu. Emilia je vadila z osebnim trenerjem, ko jo je prestrelila bolečina, »kot bi mi elastika stiskala možgane. Zaman sem poskušala odmisliti bolečino. Odplazila sem se do garderobe. Do stranišča, kjer sem objela školjko in grozljivo bruhala. A bolečina je postajala vse hujša.« Čutila je, da je nekaj narobe z njenimi možgani, saj jo že od mladih nog mučijo migrenski napadi. »Zatem se spomnim le hrupa in sirene rešilca. Podobe so bile zamegljene. Moj pulz je bil šibak, bljuvala sem žolč.«

V bolnišnici pa je slikanje možganov razkrilo krvavitve zaradi počene anevrizme. Čeprav so ji s takojšnjo operacijo rešili življenje, si je med okrevanjem večkrat zaželela smrti, ker po posegu ni bila sposobna ne govoriti ne razumeti govora. Še svojega imena ni znala povedati. »Iz mojih ust je prišlo le nerazumljivo momljanje. Zajela me je slepa panika, hromeči strah. V najtemnejših trenutkih sem želela, da bi me bolniške sestre pustile umreti in me odklopile od vseh naprav. Moje življenje igralke je namreč odvisno od pomnjenja besedila in govora. Brez tega bi bila izgubljena.« Na srečo je bila izguba le kratkotrajna in mesec po operaciji je lahko odšla domov. Še več, kljub telesni šibkosti je začela snemati drugo sezono Igre prestolov. »Bila sem grozno izčrpana, bolečina ni povsem odšla, zato sem morala občasno vzeti morfin.« Hodila je na redne zdravniške preglede, saj so zdravniki med operacijo odkrili še eno anevrizmo na drugi strani možganov. »Lahko bi ostala nespremenjena, neškodljiva, a zdravniki so jo morali opazovati.« Verjetno ji je prav to rešilo življenje. Slikanje dve leti pozneje, leta 2013, je namreč pokazalo, da se je anevrizma dvakratno povečala, in zdravniki so predlagali rutinski poseg. Ki pa se je izkazal za večji zalogaj.

Med drugo operacijo je šlo nekaj narobe. »Ko so me zbudili iz narkoze, sem tulila od bolečin. Med posegom sem začela krvaveti, zdravniki so mi naravnost povedali, da je obvezna še ena, tretja operacija, drugače bodo moje možnosti preživetja le majhne.« Naslednja operacija je bila izjemno zahtevna. »Morali so mi vrtati v lobanjo. Okrevanje pa je bilo še daljše in bolj boleče. Delčke moje lobanje so nadomestili s kovino, s titanom.« Sprva ni verjela, da je popolno okrevanje mogoče, a si je opomogla. »Danes sem spet 100-odstotno pri močeh.«