Ne obstajata dva Jana!

»Ne, ne; ne obstajata dva Jana. Je le en. Zdi se mi, da bi bilo igranje dveh vlog, ene morda na odru, na sceni, druge v vsakdanjem življenju, pretežko in podcenjujoče za vse, ki me poznajo, se družimo, za poslušalce,« pravi Jan Plestenjak, zagotovo eden redkih, ki ga zlahka uvrstimo v prvi kakovostni razred slovenske glasbe.
Na pogovor je prišel minuto ali dve pred dogovorjeno uro. Kar nekaj časa se nisva videla; slišala že, videla pa ne. Malce je starejši, a se mu to ne pozna kaj dosti. Zagotovo pa je za eno leto izkušenejši. Vsak dan prinese kako novo izkušnjo, pravi in kot mali otrok veselo napove izid novega izdelka, ki bo izšel v prihajajočem tednu. Velik je ta svet je naslov singla, ki pa ni le povsem običajen singel, saj napoveduje nekaj večjega, in sicer koncert v Stožicah, ki bo 20. oktobra.
Velik je ta svet. Ima to kakšno sporočilo?
To je plesna, hitra pesem, ki govori o turbulentnem odnosu med fantom in punco in nima nobene pretenzije soliti pameti komur koli. Mene bolj zanimajo detajli, ki imajo dovolj krvi, dosti soka. Še zdaj zagovarjam, da slovenski jezik lahko vrhunsko zveni, in to me zabava.
Pred časom ste mi omenjali neko fino ustvarjalno energijo; kdaj pride, če pride, in od kod jo črpate?
Žal pride vedno bolj poredko. Nekako se mi zdi, da sem začel to energijo že kar šparati, ker je ne želim več špricati na vse strani za pisanje pesmi. Ko sem pred letom napisal album, posnel sem ga konec prejšnjega leta in je pripravljen, nočem pisati novih pesmi, ker želim biti navdušen nad aktualnimi. Ko bo album konec oktobra zunaj, ko bom imel v Stožicah tudi velik koncert, želim biti navdušen nad temi pesmimi. Če bi že pisal nove, bi bile to že nove ljubice. In zato zdaj novih pesmi nočem pisati.
Se vam zdi, da Slovenci razumemo svoje glasbeno izročilo?
Absolutno. Maksimalno ga razumemo in čutimo. Ritmiko, ki je na prvo in tretjo. To je bralcem bolj težko razložiti. Mi jo razumemo, mi jo čutimo, ampak Slovencu je vedno nerodno priznati, da mu je nekaj svojega všeč. Tako kot mu je nerodno priznati, da mu je lepo na slovenskem morju, nerodno mu je priznati, da je dober kozarec vina spil v Brdih. Raje bo rekel, kako je dober kozarec vina spil v Toskani, to bo govoril na dolgo in široko, o Brdih bo molčal. Ali pa bo rekel, bil sem v Monte Carlu, uf, kako je to hudo, vendar je naša obala proti Monte Carlu naravnost hollywoodska. Ne bo pa rekel, super sem se imel v Ankaranu, Portorožu, Strunjanu. Imamo pač problem. Pomanjkanje samospoštovanja, mislim, da je to kolektivna infantilnost.
Vas kaj moti, ko mediji včasih dajemo več prostora balkanski glasbi, manj pa slovenski?
Najbolj me moti, ker se preveč prostora namenja anglosaški glasbi, ki ima z nami zelo malo skupnega. To me bolj moti. Z Balkanom imamo neko skupno zgodovino, smo Slovani. To korporativno posiljevanje z zahoda me pa res moti. Seveda v tem primeru ne obtožujem posiljevalcev, temveč nas, ki to s spuščenimi ušesi sprejemamo in še spodbujamo. Do svojih ljudi pa smo zelo zajebani, in ne le v muziki, pri vseh drugih stvareh. Včasih mi gre res na živce, ko se v politiki reče, zakaj se ne zgledujemo po zahodu. Oprostite, ampak težko se zgledujemo po nekom, ki je v svoji parstoletni zgodovini pokradel ne vem koliko narodov, pobil ne vem koliko ljudi v tujih državah in ima zdaj tradicionalno svoje bogastvo in se dela pametnega.
Nekajkrat zapored ste napolnili v Križanke, in če se ne motim, vas v tem prekaša le Oliver Dragojević. Zdaj pa v Stožice. Rutina ali vedno znova prijetna napetost?
Stožice. Tokrat gre za 25-letnico moje kariere in vrnitev po enoletni pavzi. Nekaj gostov bom imel, ki jih ne bom oglaševal. In tudi vem, če bi oglaševal goste, bi rekli, ah, Jan je zato napolnil Stožice, ker je imel goste, a v resnici jih bom imel prvič v življenju. Do zdaj sem se temu izogibal. Zmeraj so vsi čakali, kako bi me poskušali ustreliti v koleno. In zaradi tega sem vedno želel sam napolniti vse. Zdaj teh predsodkov nimam več. Pa naj pljuvajo, briga me.
Vam je na sceni uspelo brez alternativne glasbe in brez turbopopa. Kako si to razlagate?
Svojo kariero sem začel tako, da sem naredil ogromno neumnosti, ogromno slabe muzike. Ker sem bil izgubljen 18-letnik, povsem nekontroliran in povsem nedodelan, brez menedžerja, založbe. V nekem trenutku sem začutil pesem Ker te ljubim. To je bilo leta 1995 in je bila kolikor toliko uspešna. Začutil sem, da mi lahko s tistim, v kar verjamem, tudi uspe. In potem se je začela ta dolgotrajna pot, rekel bi pop mainstremovske glasbe … Je bila pa ta pot zelo nehvaležna.
Spomnim se, da vas novinarji in uredniki niso imeli kam popredalčkati.
Da. Niso mogli reči, da sem turbofolk, da sem rock, da sem alter. In to jim je šlo malce na živce. Pa tudi to, ker niso mogli ugotoviti, zakaj moja popularnost raste in nisem v nobenem od taborov, v nobenem lobiju. Ampak nikoli se tega nisem sramoval. So rekli: "Jan, osladno je." Kje je problem? Je osladnost kaj slabega? "Ja, pa je. Balada je, pa pesmi so žalostne." Vedno je bilo nekaj. Vedno je bilo narobe pokazati čustva, razen, seveda, jeze.
Slovenija, pač!
Ja, v Sloveniji si lahko pokazal le jezo, nobenega drugega čustva. To velja še danes. Slovenec Slovencu ne dovoli drugega čustva kot jezo. Jaz sem vztrajal in kljub vsem oviram sem se trudil izboljšati kakovost. Vedel sem, da ne pojem dobro, in sem se moral zelo potruditi. Vedel sem, da moram izboljšati nastop na odru. In sem ga. V bistvu sem prepričeval ljudi. Najprej sem pel le za nekaj ljudi v lokalu, ki se sprva itak niso zmenili zame, pa tako naprej, vse do velikih dvoran. Danes pred koncertom še vedno čutim vznemirjenje. Imam občutek, da se moram dokazati. Marsikdo bi bil poln samega sebe, samozavesten, jaz pa še vedno ohranjam spoštovanje do publike.
Eden redkih …
Še nekaj vam bom povedal. Rekel sem že, kako sem na začetku delal neumnosti in slabe stvari. Ko gledam stare posnetke, mi je seveda nerodno in se smejim samemu sebi. Nekaj pa sem imel že takrat. Bil sem prepričan o sebi, prepričan o tem, kar sem delal, ne glede na to, da je bilo slabo. Ko danes gledam mlade glasbenike, so boljši izvajalci, bolje pojejo, imajo boljšo produkcijo, vse je bolj osmišljeno. Vendar pri njih ne čutim tega žara, kar ni tako nepomembno. To strast, vero v to, kar počnejo. Vsak je tako ziheraški! To je posledica korporativnega principa. Ker ta princip deluje tako, da gre vsaka ideja čez nešteto sit, preden pride ven. In vsako sito je tako, kot bi oster nož še obrusili s šmirglom in na koncu, ko gre skozi vsa ta rešeta, je nož top, skrhan in ne zareže več.
To vidiš tudi na ulici, vsi enako oblečeni …
Ja, vsi, kaj bom oblekel, da bom tak kot on ali da bom frajer. Nihče ne reče, oblekel bom to, kar čutim. In v bistvu je hecno, kako smo se v moji generaciji vedno zgražali in govorili, ali bomo taki kot Kitajci – vsi v modrih oblekah in z bicikli. Kaj je pa danes prinesel čas neskončne odprtosti in povezanosti? V resnici smo totalno uniformirani, kajne? Skoraj ni več razlike od tistega nekoč, ko smo se hecali s Kitajci, kajne?
Nova generacija tako imenovanih korporativnih izdelkov je pa že s prvim izdelkom prepričana, da je najboljši?
Ja, ampak tu je tudi problem permisivne vzgoje. Mladim ljudem se do njihovega 20. leta, ko pridejo v stik s svetom, ne zgodi niti ena krivica.

Krivice v mladih letih, razen tistih, ki so grozljive, od pretepanja do posilstev, to so druge stvari, ampak te male, življenjske krivce, morajo spoznati, dokler so mladi. Sicer pa, ko dobi prvi udarec, bo šel na tablete in na zdravljenje v Idrijo ali Polje. In zato seveda pričakujejo, da bo vsak njihov izdelek, vsak njihov umotvor sprejet, ker je bilo do takrat vse sprejeto. Besede NE ne poznajo. In potem je njihov odziv: Ah, ta Slovenija je brezvezna, grem v tujino! Kot da bo tam kaj drugače.
Če bi vas vprašal, kakšne barve in kako pomečkane so zjutraj rjuhe, bi me najbrž na gobec?
Ne bi, ampak verjetno vam ne bi povedal. Ker se mi zdi, da bi s tem vi žalili svoje bralce, jaz pa ljudi, ki spremljajo mojo kariero.
Ampak vi ste vi, nista dva Jana?
Samo en Jan je! In prav v tem je včasih problem. Moram priznati, da sem zato malce v stresu, ker nimam stikala, ki bi vključil medijskega Jana in zasebnega Jana. Z leti in s tem načinom življenja postaja to mešanica otroškega Jana, pa tistega Jana, ki sem si ga moral izboriti, pa tudi malce ciničnega Jana zaradi šovbiznisa, v katerem sem. In tako je tak Jan postal ena oseba.
Pa ti dve osebi, ki sta v bistvu ena, druga drugi lažeta?
Ne, ne lažeta. Seveda je odrski jaz vedno afektiran, jaz temu pravim afektirana resnica, malce teatralna resnica. Ljudje, ki me poznajo že dolgo, mi pravijo: "Dej, stop z odra …" Ampak ne morem več stopiti dol, ker sem to jaz. Je pa to vsekakor naporno. Če hočeš biti prepričljiv v tistem, kar delaš, ne moreš imeti stikala. Ne gre tako, da si v službi ena oseba, doma pa potem drug človek. Če bi deloval na ta način, bi bil lažnivec na odru in lažnivec kot avtor pesmi.
Je res najhuje takrat, ko morate igrati zvezdo?
To, da je nekdo zvezda, se zgodi z leti. Zgodi se s tem, ko nekdo na avtocesti vozi s tabo vzporedno 100 km/h, ker želi narediti fotko tebe v avtu.

Ali ko prideš v bolnišnico na slikanje pljuč, pa prideta dva oddelka ljudi, ki te slikajo, potem pa rečejo: "Aja, sej res, vi imate pa za narediti tole …" To ni igranje zvezde. To pride nekako v paketu s tvojim ustvarjanjem, z leti pojavljanja na sceni, imaš tudi tako energijo. Ker imaš neko avro, tako funkcioniraš. Igranje zvezde, če ste kdaj to mogoče slišali, da sem jaz to rekel, je potrebno pri ljudeh, ki nimajo osnovnega spoštovanja. In pri nas nekateri v medijskem prostoru še vedno mislijo, da ti delajo uslugo, če ti ponudijo medijski prostor. Takrat pa moram biti malce oster in mogoče tudi zoprn. Takrat je to igra. Navsezadnje imaš lahko človeka, ki je ogromno naredil in je izjemno uspešen, pa je kreten. Ne srčen, je baraba. Takšnega boš težko spoštoval. V svojem življenju nikomur nisem naredil nič slabega, prej veliko dobrega. Poleg tega mislim, da sem se dokazal s svojim delom, s številnimi albumi, hiti, koncerti. Zato se mi zdi, da mi tudi pritiče spoštljiv odnos od nekoga, ki me nekam povabi.​
Dopolnili ste 45 let, zdaj ste že 20 let na Primorskem, ste pobegnili od ponorelega sveta?
Ja, sem pobegnil. Po drugi strani pa zaradi tega pogosto občutim samoto. Ta antipod popolne histerije, ki se zgodi na odru, ko sem v središču pozornosti, in popolne samote, ko sam sedim na kavču v prazni hiši sredi narave, je treba znati uravnotežiti.

Kar močan moraš biti, da to zmoreš. Posledice so lahko hude. S tem problemom se soočam zadnji dve leti in ga poskušam rešiti. Zahteva veliko modrosti in ne vem, ali je premorem dovolj.
Verjamem, da je.
Saj ne želim jamrati. Moje življenje je lepo, sem zdrav. Vsak, ki je zdrav in jamra, je zame nelegitimen. Vsi mi, ki lahko živimo od dela in smo zdravi, nimamo pravice jamrati! To je prva stvar, ki jo želim povedati. Ampak zdaj govoriva o mojem življenju in kaj je zame lahko problem. Po značaju sem res vodja, zato sem tudi solist, zato imam band. Vse, kar sem delal, sem vodil sam. Videti je, da tudi do prijateljev, ki so mi ljubi, sevam tako energijo, da se vedno podzavestno, energijsko priklopijo na mojo lokomotivo. In mi sledijo. Jaz bi pa včasih rad, da kdo reče: "Jan, ali greva tja, pridem pote in te peljem." To se ni zgodilo že 12 let. Povsem običajna zadeva, ki jo vsak doživi, se pri meni ne zgodi. Pa so vsi super ljudje, so srčni in jih imam rad, ampak so tako navajeni, da sem jaz strojevodja, da me včasih to malo mori.
Kaj pa v odnosu do žensk?
Tudi v odnosu do ženske, ko rečejo: Zakaj Jan ne najde partnerice? Tudi v tem primeru je to podobno zgodbi o ženski, ki pride na neki oblak za vikend in se potem vrne v svoje življenje. In potem spet pride na en oblak. No, moje življenje ni oblak; to je povsem normalno življenje.
Se vam z leti krči krog prijateljev?
Res se je skrčil. Sem pa v zadnjih dveh letih dobil dva izjemna prijatelja, kar je redkost. In zanimivo, da ni treba veliko časa, da nekomu lahko rečeš, zdaj sva prijatelja. In če nekdo reče: "Kako lahko nekomu, ki ga poznaš komaj pol leta, rečeš, da sta prijatelja?" Zakaj pa ne, pravim jaz. Saj je prijateljstvo nekaj, kar ni racionalno, ampak to začutiš. Če bi bilo prijateljstvo racionalno, potem ni bi bilo več prijateljstvo. Če moram imeti razlog, da sem tvoj prijatelj, potem v resnici to nisem. Kaj ni tako?